6. ovira do uspeha: Ponavljanje istih vzorcev

Zgodba govori o mladem paru, ki se je ravno poročil in začel skupno življenje. Tako kot  vsi drugi, ki pred poroko še niso živeli skupaj, sta se tudi naša dva junaka morala šele navajati na dobre in malo manj dobre navade drug drugega.

Nekega popoldneva, ko je žena ravno pripravljala večerjo, jo je mož  z  navdušenjem opazoval pri kuhanju. Zaželel si je pečenke in žena mu je želela ugoditi. Iz hladilnika je vzela kos mesa, ga položila na kuhinjsko desko, ga začinila, nato pa odrezala približno centimeter mesa na levi in potem še centimeter mesa na desni strani.

    »Ljubica, zakaj pa si to naredila,« jo vpraša mož.

    »Ja, tako se pač naredi pečenko,« odvrne žena.

    »Ja, ampak, zakaj si na vsaki strani odrezala centimeter mesa?«

    »Ja, ne vem, tako se jo pač pripravi.«

    »Glej, razumem, da uporabiš različne začimbe, da jo nasoliš, popraš, ampak ne razumem pa, zakaj si odrezala košček mesa na vsaki strani,« vztraja mož.

    »Če ti rečem, da se tako pripravi pečenko,« je bila zdaj že skoraj užaljena žena.

‘V redu’, si je mislil sam pri sebi, ‘pač ima neko čudno navado’. Pa saj lahko živi s tem, saj ni nič groznega. Sploh pa se je tolažil, da morajo njegovi prijatelji  pri ženah trpeti vsaj trikrat hujše stvari!

Čez čas sta bila povabljena na kosilo k njeni mami in pripravljala je pečenko. Moža je zanimalo, kako jo bo pripravila ona, zato se je odločil, da jo bo  opazoval. Nasolila jo je, poprala in uporabila še nekatere druge začimbe, enako kot njena hčerka. Nato je odrezala centimeter mesa na levi in nato še centimeter na desni strani, nato pa  je pečenko položila v pekač.

     »Zakaj pa ste to naredili«, ga je zanimalo. „Tudi vaša hči to vsakič naredi!«

    »Seveda, saj tako se pripravi pečenko,« mu je modro odgovorila.

 ‘Ah, očitno je vsa familija malo čudna’, je spet razmišljal sam pri sebi in sklenil, da se s tem pač ne bo več obremenjeval.

Čas je mineval in neke praznične nedelje se vsa družina spet zbere pri ženini babici. Kot nalašč, je tudi ona pripravljala pečenko in mož se je tokrat kljub vsemu dokončno odločil, da bo zadevi prišel do dna.  

     »Mama, vas lahko opazujem, kako boste pripravili pečenko,« vpraša babico.

     »Seveda, « veselo odvrne babica.

Babica vzame iz hladilnika lep sočen kos mesa in  ga začini na povsem enak način kot to naredita njeni hči in vnukinja. Potem meso položi v pekač in se nameni proti pečici.

     »Mama, ali niste nečesa pozabili,« vpraša mož.

     »Mislim, da ne, zakaj?«

     »Jaz pa mislim, da ste pozabili odrezati centimeter mesa na levi in na desni strani.«

     »Aja, to! Ne, tega pa zdaj že nekaj let več ne počnem!«

     »Zakaj pa ne?!«

     »Ja, zato, ker sem kupila večji pekač!«

Koliko stvari v življenju počnete samo zato, ker so to pred vami počeli že drugi, zato ker tudi drugi to počnejo? Ne samo, da morda niti ne veste, zakaj sploh počnete nekatere stvari, ki se zdijo samoumevne, ste se kdaj vprašali, zakaj jih počnete znova in znova?  Odprite škatlo in zlezite ven. Kupite si večji pekač ali pa kupite manjši kos mesa, ali pa sploh ni treba narediti pečenke –  kar pač ustreza vam, ne pa drugim.

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.