Ali kuhate zamero?

Odpusti!Dva brata sta podedovala trgovino. Nekega dne, je eden od njiju na pultu pustil bankovec za 5 evrov in ko se je čez nekaj trenutkov vrnil nazaj k pultu, je ugotovil, da bankovca ni bilo več tam. Ker v tem času v trgovini ni bilo nikogar drugega razen njiju, je obtožil brata. Ta je to odločno zanikal in med njima se je razvnel hud prepir. Sprla sta se tako močno, da nista bila več sposobna delati drug z drugim, zato sta trgovino pregradila z vmesno steno.

Naslednjih 20 let brata nista nikoli več spregovorila.  Potem pa je nekega dne v trgovino prišel neznanec in se opravičil za svoje dejanje izpred mnogih let, ko je kot lačen in reven študent prišel v to isto trgovino in izmaknil bankovec s pulta.

Brat, ki je to slišal, je moškega prosil, naj stopi v sosednjo trgovino in tam pove to isto zgodbo. Kmalu zatem stene v trgovini ni bilo več…

Koliko podobnih zgodb o družinskih sporih in  večletnih zamerah smo že slišali? Zagotovo vsi poznamo vsaj eno. Sama sem v preteklosti velikokrat kuhala zamero, poznam pa tudi  dolgoletno družinsko zamero: zamero med mojim in njegovim očetom, mojim starim očetom; moj oče je zameril svojemu očetu, ker jih je nekoč zapustil in si ustvaril novo družino. Dolga leta nista imela nobenih stikov in vsaj za mojega očeta vem, da ga je to znotraj zelo razžiralo… Zdaj je njegov oče star in bolan in oba se po svoje trudita ujeti in ovekovečiti tistih nekaj zadnjih skupnih trenutkov…

Zamera je eno najbolj razdiralnih in strupenih čustev. Skuhana z jezo in  sovraštvom, vam bo grenila življenje na vsakem koraku. Kar je najhujše pri zameri pa je to, da verjamemo, da smo upravičeni do tega, da kuhamo zamero in sovražimo tiste, ki so nam storili krivico ali pa so bili tako ali drugače neprijazni z nami; mislimo, da jih s tem kaznujemo; mislimo pa tudi, da bo oseba, kateri zamerimo, nekega dne pač dojela, kaj nam je povzročila in se nam bo opravičila.

Toda kolikokrat se to v resnici zgodi? Kolikokrat oseba sploh ve, da ji mi po vseh letih še vedno zamerimo? In kolikokrat razočarani spoznamo, da je ta oseba že zdavnaj pozabila na dogodek, ki nam še vedno vsak dan povzroča bolečino in trpljenje? Kdo je potem v resnici tukaj oseba, ki je obsojena? Mi sami. To je najbolj kruta resnica, kar jih je. Sovraštvo, ne glede na to, kako upravičeno se nam zdi – in večinoma se nam zdi upravičeno! – škoduje samo nam in nikomur drugemu.

Žal mi je, če ste tudi sami kdaj bili žrtev zamere ali pa jo še vedno kuhate do ljudi, ki vam sicer veliko pomenijo. Ne čakajte, da bo ta oseba prva naredila korak in vas prosila za odpuščanje. Kajti nekoč bo lahko prepozno za oba.

Rada vas imam!

Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.