Hvala za tvoj čas!

Minilo je že kar nekaj časa, odkar je Jack zadnjič videl starca.  Faks, dekleta, kariera in življenje samo je ‘prišlo vmes’. Poleg tega pa se je Jack tudi odselil iz svojega rojstnega kraja.  In tako zaposlen je imel zelo malo časa, da bi razmišljal o preteklosti, pa saj ga še za ženo in sina skoraj ni imel. Ves čas je delal za svojo prihodnost in nič ga ni moglo ustaviti.

Nekega dne pa mu je telefonirala mama: “Gospod Belser je sinoči umrl. Pogreb bo v sredo.” Pred očmi so se mu odvrteli spomini iz otroških dni.
“Jack, ali si me slišal?”
“Oh, oprosti, mama. Ja, slišal sem te. Tako dolgo že nisem pomislil nanj. Če sem čisto iskren, mislil sem, da je že zdavnaj umrl,” je odgovoril.
“No, on ni pozabil nate. Vsakič, ko sva se srečala, me je vprašal, kako si. Zelo dobro se je spomnil, koliko časa si kot otrok preživel z njim,” je rekla mama.
“Ja, zelo rad sem hodil k njemu…,” je zamišljeno rekel Jack.
“Veš, Jack, potem, ko je tvoj oče umrl, se je g. Belser zavzel za to, da bi imel dober moški vpliv v tvojem življenju,” je rekla mama.
“Hm, prav on me je naučil tesarstva,” je rekel Jack. “Danes ne bi bil v tem poslu, če ne bi bilo njega. Veliko časa je porabil za to, da me je učil stvari, za katere je verjel, da so pomembne… Veš kaj, mama, prišel bom na pogreb.”
Čeprav je imel veliko dela, je držal svojo obljubo. Že naslednji dan  se je vrnil v rodni kraj. 

Pogreb je bil skromen. G. Belser ni imel svojih otrok, večina njegovih sorodnikov pa je že bila pokojnih. Po pogrebu sta se Jack in  njegova mama še zadnjič ustavila v njegovi stari hiši. Prišla sta do vhoda, kjer  je Jack za trenutek postal.  Bilo je kot, da bi prestopil v neko drugo dimenzijo, kot skok skozi prostor in čas. Hiša je bila natanko taka, kot se je je spominjal. Vsak korak je bil preplavljen s spomini. Vsaka slika, vsak kos pohištva… Naenkrat je obstal.

“Kaj je narobe, Jack?” ga je vprašala mama.
“Škatle ni več.”
“Katere škatle?”
“Tu, na tej mizi je imel eno majhno zlato škatlo. Bila je zaklenjena in najmanj stokrat sem ga vprašal, kaj je notri. Vsakič mi je odgovoril ‘nekaj najbolj dragocenega zame’”.

Škatle ni bilo več. Prav vse v hiši je bilo tako, kot se je Jack spominjal, le škatle ni bilo. Pomislil je, da jo je najbrž vzel kdo od sorodnikov.
“No, zdaj pa ne bom nikoli izvedel, kaj je bilo zanj tako dragoceno,” je razočarano rekel Jack. “Pojdiva, mama. Naspati se moram, ker moram jutri zgodaj na pot.”

Minilo je kakšna dva tedna od starčeve smrti, ko je Jack po prihodu iz službe med pošto zagledal obvestilo, da ga na pošti čaka paket. Takoj naslednje jutro ga je prevzel. Paket je bil majhen in izgledal je, kot da bi bil odposlan že pred mnogimi leti. Tudi pisavo je težko razbral, toda ime pošiljatelja je še bolj pritegnilo njegovo pozornost. “G. Harold Belser,” je prebral.

S paketom v roki je Jack odšel do svojega avta, nato pa ga je počasi odprl. V njem sta bili mala zlata škatlica in kuverta.  S tresočo roko je Jack prebral sporočilo: “Prosim, da po moji smrti to škatlo in njeno vsebino izročite Jacku Bennett. Ta stvar je zame v življenju bila najbolj dragocena.” Priložen je bil tudi ključek. Jacku so se orosile oči, medtem ko je počasi in previdno odklenil škatlo. V njej  je zagledal čudovito zlato žepno uro.
S prsti je nežno pobožal pokrovček, nato pa ga je počasi odprl. V uri so bile vgravirane naslednje besede: “Jack, hvala ti za tvoj čas! -Harold Belser.”

“Stvar, ki je bila zanj najbolj dragocena… je bil…moj čas.”

Jack je še nekaj minut s solznimi očmi držal in gledal uro, nato pa je poklical v pisarno in odpovedal vse sestanke, ki jih je imel naročene za naslednja dva dneva. “Zakaj, Jack, je kaj narobe?” ga je vprašala njegova asistentka Janet.
“Nič ni narobe. Želim preživeti nekaj časa s svojim sinom,” je odgovoril. “Oh, mimogrede,  Janet… hvala za tvoj čas!”
(neznan avtor)

V razmislek: komu lahko danes posvetiš svoj čas? In komu si danes lahko hvaležen za čas, ki ga je preživel s tabo?

Hvala za tvoj čas!

Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Halec Bernarda
Gost

zelo lepo in za razmislek

Janja Pibernik
Gost

Vzemi si cas za tiste, ki jih imas rad:)

Janja Pibernik
Gost

Vzemi si cas za tiste, ki jih imas rad:)