iVar. Domači.

Sedimo takole starši in klepetamo, medtem ko čakamo svoje otroke, da zaključijo z rojstnodnevno zabavo. In teče debata  med moškimi o najnovejših tehnoloških dosežkih na področju malega i in velikega izdelka. iPhone, iPod, iPad, iPad2, iMac …(in  z vsem dolžnim spoštovanjem do napravic, ki sem jih morda izpustila – in še bolj do vizionarja Jobsa, ki jih je izumil –  ker iskreno rečeno sama ne vidim dodane vrednosti, ki bi izboljšale kvaliteto mojega življenja in se mi zato niti  malo ne sanja, v čem se ena razlikuje od druge). In ko takole navdušeno debatirajo in si kažejo svoje igračke, se P. čisto mirno oglasi: “Mi imamo pa doma samo aj-var. Domači.”

Če bi lahko, bi še enkrat podoživela ta veličasten trenutek, ko je nekaj iFanov za tisočinko sekunde otrpnilo in jim je bilo možno na čelu razbrati razočaranje, ker za iVar pa res še niso slišali. In skoraj istočasno  smo vse ženske bruhnile v smeh – ker moški pač niso bili na tekočem s tem, da so pred kratkim pri P. doma res sami delali ajvar …  Ne vem, kaj je ostale moške bolj vznemirilo;  to da je P. požel največjo slavo, čeprav nima svoje i-gračke ali pa da sam dela ajvar (halo, pa kdo to še sploh dela, če ga je ja možno kupiti!) Ali pa, da ima fenomenalen (vsaj za moj okus) smisel za humor, ki je v tistem večeru absolutno zmagal …Ah, pa saj to niti ni važno!

Poanta zgornje  anekdote je, da smo na višku  vpliva takšnih in drugačnih i-napravic (in da domače spet prihaja v modo, toda to je zgodba za kdaj drugič 😉 . In ker je znano, da se tudi zrezkov človek enkrat preobje , smo se več kot očitno zasitili. Pa ne z napravicami, da ne bo pomote, te so šele na svojem pohodu – zasitili smo se s tem, da smo z njimi priklopljeni (in dosegljivi) 24 ur na dan. Skoraj. Kdaj se je to zgodilo? Ali bolje, zakaj se je to zgodilo?

Pa poglejmo. Vse se je začelo z internetom. Odprl nam je svet.  Informacije so postopoma postajale čedalje bolj dostopne in dosegljive vsakomur. Danes je ni stvari, ki je ne bi našel na  internetu, če si le nekoliko vztrajen (včasih pa še to ni treba), jezikovno podkovan in si vzameš nekaj časa… Sklicujemo se na krizo, ki da je razredčila vrste na nekoč zelo dobro obiskanih seminarjih, tečajih ipd. Delno drži, kajti če dobro pomislimo, je prvo vprašanje, ki se nam postavi danes, preden nekaj kupimo – kaj lahko dobim, slišim in izvem, česar še ne vem oz. ali te informacije lahko dobim na spletu in to celo brezplačno? Slaba plat interneta je, da se je vrednost informacij  izredno razvrednotila, da ne govorimo o tem, da se je količina  le teh več 1000x multiplicirala. V prenesem pomenu bi lahko rekli, da je bil izbruh interneta potres, poplava informacij, ki nas je preplavila, pa je popotresni tsunami. Smo na dobri poti, da se utopimo, ker ne znamo več ločiti med med dobro in slabo informacijo za nas, med pomembno in nepomembno za nas, pač pa živimo  z občutkom, da potrebujemo prav vse, do zadnje…

Hočete dokaz? Ok. Ali imate doma morda kakšno še novo  zapakirano knjigo, ki še čaka, na trenutek, da jo vzamete v roke? Seveda, ampak pred tem, morate še predelati  program, ki ste ga downloadali že pred nekaj meseci, pa še čaka, da boste našli več časa. Seveda, ampak prej morate  pogledati še 36 videov, ki vas bodo naučili ravno to, kako pridobiti več časa, da boste lahko vse to naštudirali, ampak še prej se morate posvetiti preko 500 mailom, ki jih imate neprebrane že od  …???, čakaj, a je možno, da so nekateri še od leta 2008?!

Kot odgovor na našo težavo, da nimamo časa, smo za »nagrado« dobili vse pripomočke, ki nas še lažje in še hitreje povežejo s svetom in kamor lahko natrpamo še več informacij, ki so nam dostopne noč in dan in še posebej – kadar bog ne daj slučajno nismo za računalnikom in počnemo kaj bogokletnega. Tako pridno non stop beležijo  ne samo, kaj mi počnemo, kje se gibljemo, kako pridemo domov, ampak celo, kaj jejo, pijejo, počnejo in razmišljajo drugi. In to 24 ur na dan. Samo še čakam, da bomo (čeprav v resnici ne bom med njimi) navdušeni  nad novo iznajdbo, ko bomo v intimi (?) svojega doma  ali pa v službi z najnovejšo iRazličico sedeli  na školjki,  ki bo priklopljena v vsa socialna omrežja in te bo mimogrede hočeš ali nočeš informirala o tem, za koliko si se olajšal in koliko časa si s tem zapravil, podatke pa bo avtomatsko objavila na tvoji steni  FB (ker to res druge zanima),  za nameček pa ti pa ti bo še dala vedeti, da te še vedno čaka 1025 komentarjev na raznorazne objave takšnih in drugačnih sten in en bataljon  mejlov samo za tekoči teden.  Sodelavec pa te bo »dregnil«, ker chat traja čisto predolgo, da te išče šef, ker mu je sistem sporočil, da si v bistvu že prekoračil svoj odmerjeni čas za velike in sploh kakšne potrebe, pa ne samo za danes, ampak za cel teden!

Pa pojdimo še enkrat na začetek. Internet nam je odprl vrata v  svet in  nam ponudil ogromno priložnosti. Toda večina ljudi se s to težo in širino sveta ne zna spopasti in zdaj vso težo sveta nosi na svojih ramenih.  Kdo še ni preobremenjen in do grla zasičen z informacijami, maili, aktualnimi in postranskimi dogodki?  Kdo nima problemov s tem, da se zna umiriti in osredotočiti (in dokončati!) na eno samo stvar? Komu še uspe vse narediti v za to odmerjenem času? Ali res rabimo vse te in druge informacije, vse te napravice, ki nam kvazi olajšujejo življenje, v resnici pa so nam ga maksimalno otežile in še dodatno  zakomplicirale?  Če želimo shujšati, si res želimo 3 mesece hoditi na srečanja, kjer bomo poslušali o vseh vrstah in škodljivosti sodobne prehrane – ali pa želimo shujšati in to včeraj! Če se želimo razbremeniti in umiriti, potrebujemo vedeti vse možne načine in tehnike sproščanja in dihanja ali pa bi radi samo vedeli, kaj bo nam pomagalo in kako se lahko že danes  znebim tega mučnega pritiska, ki nas tišči v prsih?

Vsa ta in še druga vprašanja kažejo na to, da si v resnici ne želimo še več informacij in da smo v resnici prav zaradi njih postali zelo izbirčni in zahtevni. Želimo samo spet malo manj hitenja in več miru, je ta naša prošnja res tako zelo zahtevna?!  Očitno toliko, da kdor ne bo prisluhnil tej svoji prošnji, mu grozi propad. In na drugi strani,  kdor ne bo prisluhnil prošnjam ljudi in jim pomagal doseči, kar želijo, mu grozi propad. Vsem nam se torej obeta preobrazba. Zato, ker se končuje informacijska doba, začenja pa transformacijska (čas osebne notranje preobrazbe, ko dojameš, da samo z informacijami ne moreš ničesar doseči).  Največja vrednost  že nekaj časa ni več v podajanju informacij, pač pa v tem, kako ljudem pomagati, da se bodo najprej odklopili od vseh možnih priključkov in tone informacij in se priklopili na edini vir energije, ki nas polni – naš lasten. Nato pa jim stati ob strani, da se prilagodijo spremembam in da uporabijo samo tiste informacije, ki jih zares potrebujejo, da dosežejo  rezultate, ki si jih želijo.

“S tem, da rečemo ne 1,000 stvarem, si zagotovimo, da ne zaidemo na napačno pot in poskušamo narediti preveč.”

“Zadnjih 33 let sem se vsako jutro pogledal v ogledalo in se vprašal: ‘Če bi bil danes zadnji dan mojega življenja, bi naredil, kar mislim narediti danes? ‘ In kadarkoli je bil odgovor ‘Ne’ več dni zapored, sem vedel, da moram nekaj spremeniti.”

Steve Jobs (1955-2011)

 

Za pozitivne spremembe! In za čim več domačih i-zdelkov 🙂

Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.