»Kaj dogaja?«

Nisem si  še povsem opomogla od  »podopustniškega sindroma«,  vendarle sem se nekako le spravila k pisanju –  iz  treh  povsem preprostih razlogov:
1.) Ker sem ravno z dopusta in je danes najbolj običajno vprašanje, ki ga dobim »Kako je bilo na dopustu?«; 2.) Ker je najboljši recept za po-dopustniško malodušje, da se spraviš k delu. (Rada imam delo. Delo me navdušuje. Sedim in ga gledam ure in ure ;)); 3.) Ker sem se tako kot vsi običajni smrtniki dan po dopustu najprej spopadla z maili in občasnim praznim gledanjem skozi okno (ali je bilo ravno obratno?). Šele človek po imenu Seth Godin in njegov članek  “Is everything perfect?”   me je dokončno predramil v realnost (kot že večkrat). Pa dopust na koncu sploh ni igral velike vloge pri tem…

Začne se s pozdravom, začetnem dejanju vsake komunikacije. Od preprostega »živjo«, ki nakazuje, da nekoga prepoznamo, do bolj kompliciranih  »kako služba?« in »kaj dogaja?«. Če družba od nas pričakuje, da moramo biti na vseh področjih super, lepi, mladi in sploh perfektni, smo tudi pozdravljanje pretvorili v  »naštej vse stvari, ki v tvojem življenju ne štimajo tako kot bi morale.«  

Če prevedemo v prakso, to izgleda tako, da vas šef v službi vpraša, kako je, vam pa še na misel ne pride,  da bi mu rekli, da vas je stranka maloprej pohvalila za prijaznost, pač pa mu rajši poveste, da je klima (spet) nehala delati in da je bilo (spet) peklensko vroče, da so se stranke stalno pritoževale, da čistilka (spet) ni izpraznila vseh košev, da niti slučajno ni bilo možno obdelati vseh naročil… »Hej, Tina, kako si?« »Tako-tako, ravno sem od zdravnika, imam spet neke težave, pa saj veš, kako je potem s plačo, ko si na bolniški, pa še otroke imam doma in ne morem ničesar narediti…« »Martina, kako je bilo na dopustu?« »Ah, ne sprašuj, čisto preveč vroče je bilo, ampak to ni nič v primerjavi s tem, da so možu ukradli denarnico, pa saj veš, moški so cele dneve pili in kartali, kdo misliš, da bo potem skrbel za vse ostalo, kot vedno…«

Ali je res treba poslušati vso to jamranje, ob vseh svojih problemih?! Kaj ni potemtakem res še najbolje, da se enostavno obrnemo stran in niti ne ogovorimo več osebe, ki nam ne zna povedati nič lepega?  Morda res. Odločitev prepuščam vam. Toda ste že kdaj pomislili, koliko možnosti za iztočnico sploh daste svojemu sogovorniku? Preden povsem opustite upanje in preden boste naslednjič imeli na koncu jezika »Kaj dogaja?« ali »Kako je bilo v/na…?« vam izdam  namig za drugačen izzid: presenetite sogovornika najprej s kakšnim komplimentom glede videza in dobrovoljno vprašajte »Kaj bo dobrega?«, »Kaj mi boš danes lepega povedal-a?«, »No povej, kako lep je danes tvoj dan?« S tem boste zagotovo omehčali teren in odvrnili pozornost, da bi se takoj začeli pogovarjati o preteklosti in slabih stvareh. Naredili boste nekaj dobrega, zase in za sogovornika. Še vedno mislite, da je bolje sploh ne pozdraviti? OK, kaj pa sami odgovorite nekomu,  ko vas vpraša »Ojla, kje si ti, kaj dogaja?«

 

 

 

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.