Kako ravnati z ljudmi, ki se nenehno pritožujejo (in kako se odzvati, kadar jih nočeš več poslušati)

Začne se povsem nedolžno: z možem gresta k prijateljem na večerjo. Otroci se veselo igrajo, odrasli klepetajo ob obloženi mizi. Ne mine dolgo, ko se klepet obrne v pritoževanje in jamranje.

Eden se pritoži nad dogajanjem v službi, druga nad nedavnim obiskom tašče, tretja nad nevzgojenimi otroki in problemi v šoli in potem še sam pripomniš nekaj negativnega nad svojo žlahto. Ena sama pritožba in že je tu cel plaz nezadovoljstva in kritik.

Le malo več pozornosti in opazil boš, da je pritoževanje v komunikaciji nekaj povsem vsakdanjega. Menda s pritoževanjem pogosto prebijemo led v pogovoru. Povemo nekaj negativnega, zato, ker vemo, da bomo s tem dobili večji odziv, kot če bi povedali nekaj pozitivnega.

Najpogosteje se pritožujemo, ker se želimo olajšati. Ko pokličeš prijateljico, da ji poveš, kako utrujena si zaradi otrok, ne iščeš zdravniške razlage. Želiš dobiti potrditev in sočutje. Tudi to, da se pritožiš nad voznikom, ki te je izsilil, te olajša.

Toda obstajajo tudi ljudje, ki se nenehno pritožujejo in godrnjajo brez posebnega namena ali želje, da bi reševali svoje probleme ali da bi bili bolj povezani z drugimi.

Bolj v šali kot zares, bi jih od drugih lahko ločili nekako takole:

Optimisti: vidijo kozarec na pol poln

Pesimisti: vidijo kozarec na pol prazen

‘Kronični godrnjači’: vidijo kozarec, ki je rahlo okrušen ali spraskan, voda v njem ni dovolj hladna ali čista, na vrhu plava smet, kar pomeni, da najbrž kozarec ni bil dobro opran in bo na koncu celo staknil kakšen virus; “zakaj se to vedno dogaja meni?!”

Kako se pogovarjati s ‘kroničnim pritoževalcem’?

Verjetno si misliš, da že s pesimisti ni najbolj enostavno, kaj šele s kroničnimi godrnjači. Pa vendar ne gre za neko ‘posebno sorto’. Zanimivo je, da sami sebe sploh ne vidijo kot negativne. Po njihovo je svet tisti, ki je negativen in poznajo samo en način, kako se odzvati nanj. Godrnjajo in se pritožujejo nad svetom, v veri, da s tem mislijo dobro. In v resnici so to lahko relativno pozitivni ljudje, ki pa se le ne znajo izraziti v pozitivni luči.

Vsak od nas ima zagotovo vsaj eno tako osebo v svojem življenju, najverjetneje pa še kakšno več. Najtežje se je s tem spopadati, kadar je kronični pritoževalec družinski član, saj se pred njimi načeloma ne moreš umakniti. Niti ti tega ne bi svetovala, saj to ne bo ničesar rešilo, vsaj na dolgi rok ne. In dokler ne narediš vsega, kar pač sam lahko narediš za boljši odnos s to osebo.

Kako torej ravnati z njimi  in po možnosti celo doseči, da se ne bodo več (toliko) pritoževali?

Pomisli, kakšna je tvoja običajna reakcija, kadar imaš opravka z osebo, ki se veliko pritožuje (tašča, sodelavka, mama, partner itd): ali zavijaš z očmi, ugovarjaš, prepričuješ v stilu ‘saj ni tako hudo’ , ‘poglej bolj pozitivno’ ali pa celo ignoriraš in povsem preslišiš, kar govorijo (rajši brskaš po telefonu)? Te čudi, da jih to še dodatno podžge  in spodbudi k temu, da ‘pretiravajo’ in tako hitro najdejo še dodatnih 10 razlogov za njihovo nezadovoljstvo, ki jih moraš slišati, da boš bolje razumel njihovo grozno situacijo?

To lahko traja v nedogled  in družinsko kosilo s taščo se sprevrže v popolno katastrofo (spet).  Upam, da ti je jasno, da se ta taktika ne obnese.

Ko boš naslednjič  v taki ali podobni situaciji, pokaži osebi, da jemlješ resno, kar ti govori in da ti ni vseeno, da se tako počuti.  Ne glede na to, kako nemogoče se zdi, potrudi se po svojih najboljših močeh, da boš res slišal, kaj ti govori.

Prav vsak je sposoben besed kot npr.: “To mora biti pa res zoprno, lahko si predstavljam…” Če verjameš ali ne, bo  večina nehala s pritoževanjem že po nekaj minutah, če le ne boš dodatno prilil na ogenj s tem, ko takoj ponudiš rešitev ali pa boš želel pogovor speljati v druge vode.

Ko oseba začuti, da ima tvojo pozornost, da jo zares poslušaš, je čas, da pokažeš sočutje, pristno kot le lahko. Kako to narediš?

Poskusi se postaviti v njeno kožo in si predstavljaj, kako bi se ti počutil na njenem mestu. Težko si potem še  ‘pameten’. Takrat samo SI in to je najboljše ‘orožje’. Še posebej, ker ljudje pogosto sploh ne želijo nasveta, pač pa želijo samo nekomu povedati o svojih težavah – si olajšati dušo. In to lahko razumeš, kajne?

Kako se pogovarjati s ‘kroničnim pritoževalcem’?

Seveda je možno, da oseba ne bo upoštevala tvojega nasveta in spoštovala tvoje podpore. V tem primeru je treba jasno začrtati mejo, kajti nisi odgovoren za njegove odločitve. Povej ji, da bi ji rad bil še naprej v oporo, ker ti veliko pomeni. In da ne boš več poslušal, kako zanič in slabo je vse, ker to nikomur ne koristi. Če se hoče še naprej pritoževati in biti negativna, je to njena odločitev  – ampak tebe v tem primeru ne bo zraven. Če oseba uživa v družbi s tabo, potem jo bo to po vsej verjetnosti spodbudilo, da bo govorila še o čem drugem, kar ne bo tako negativno. V tem primeru jo pohvali, ker spoštuje tvoje želje (in meje).

V razmislek…

V večini primerov gre tudi pri kroničnih pritoževalcih za to, da se ne morejo nikomur potožiti oz., da jih nihče ne jemlje resno. V svoji želji, da bi bili slišani, so se pač tako ‘zaciklali’, da na ljudi vplivajo zelo negativno in jih nihče ne želi dolgo v svoji bližini.

Le redko se kdo postavi na njihovo stran, saj povsod lahko poslušamo in beremo le, da naj se jim zavoljo lastnega zdravja v čim večji možni meri izognemo. A smo lahko še bolj sebični?! Na glas razmišljam, da je morda prav ta miselnost prispevala k še večjemu številu nezadovoljnih, zagrenjenih in osamljenih ljudi, o katerih lahko tudi vsak dan več beremo/slišimo?

Želela bi si, da ne, zato ti, dragi bralec, še posebej v tem predprazničnem času toplo polagam na srce:  povezanost je življenjska potreba vseh nas. Tvoj čas, s poudarkom na sočutju, je (vedno) najdragocenejše darilo.

Lepo bodi!

(vir Psycology Today in Lifehacker.com)

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Napiši svoje mnenje

Napiši prvi komentar

Opomni me na
avatar
wpDiscuz