Kako sem rešila svoj največji problem?

Ko sem se pred skoraj tremi leti znašla pred koncem zaposlitve, sem se hkrati znašla tudi pred svojo največjo odločitvijo v življenju. Naj se takoj spet zaposlim ali naj poslušam svoj občutek, da res ne želim sprejeti nove službe in grem rajši na svoje? Zares, zares ni bilo lahko. In zares se nisem počutila dobro, niti potem, ko sem vendarle ostala doma, brez dela, brez stresa in brez najmanjšega pojma o tem, kje in kako se sploh začne z “lastnim poslom”. In kaj zavraga bom sploh počela?! (no, to je res vprašanje za milijon evrov, ki ga rabiš slišati od domačih  in prijateljev, če pa si še sam nisi na jasnem, kaj bi sploh rad!) Krasno, zdaj so vsi okrog mene lepo imeli svojo službico, le jaz sem vse zasrala in bila prvič v življenju povsem neuporabna!

Moja prihodnost je bila zavita v neskončno meglo, vsaj tak občutek sem imela. Nekje v sebi sem sicer čutila, da sem se prav odločila, pa vendar nisem mogla mimo samo-očitanja, da sem naredila napako. Ostala sem namreč brez rednih prilivov. Počutila sem se izredno neodgovorno, da sem zavrnila novo službo, doma pa dva majhna otroka… Težko mi je bilo o tem govoriti z drugimi, celo z najboljšo prijateljico, ker sva si od nekdaj bili precej podobni in na istem. Spomnim se, da mi je enkrat sicer dobronamerno rekla: “Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi se najbrž zjutraj samo s “kovtrom” čez glavo pokrila in ne bi hotela vstati.” Toda jaz sem vsako jutro morala vstati (čeprav kakšen dan najrajši res ne bi)  in vem, da bi ona tudi, če bi bila v podobni situaciji ;-). Tisto, kar želim povedati je, da pred nikomer nisem hotela izpasti šibka, ker sem bila od nekdaj močna, toda takrat sem se počutila,  kot da mi je v življenju spodletelo na celi črti in da začenjam znova. Po tem, ko sem vendar toliko “žrtvovala” za službo vsa dolga leta…

Ampak to je bil moj ego, moj ranjen ponos, ki ga je bilo treba utišati. Vse dokler se sama nisem bila pripravljena odpreti in sem se delala, da sem v redu, dokler sem verjela, da bom vse zagate pač rešila sama (in verjela v tako pompozno pozitivno razmišljanje), toliko časa se zadeve praktično niso spremenile…

Potem sem se po nekem spletu okoliščin (danes vem, da naključij ni  in da vedno samo dobimo odgovore, za katere prosimo) tudi sama odločila za coaching. Ampak leta 2008 je bil coaching pri nas še “španska vas”, zato sem se raje zatekla k Američanom in Angležem, nekako bolj me je pritegnilo.

Dandanes pa je coaching tudi pri nas že močno pognal korenine, le da seme še kali. Vesela sem, ko vidim, da tudi največja slovenska priznana podjetja danes pripisujejo coachingu veliko vrednost in se od klasičnih delavnic in seminarjev usmerjajo v individualne in skupinske coaching programe – saj nadaljujejo svoje delo točno tam, kjer ga klasično izobraževanje neha, torej v praksi. Znanja imamo vsi dovolj, ampak samo znanje ni dovolj. Nič se ne zgodi samo od sebe, če ne spremenimo svojih navad in načina, kako gledamo na stvari in na svet okrog sebe.

In v stilu “kuj železo, dokler je vroče”, mi je oni dan zares vzelo sapo, ko sem videla, da se po novem pri nas zdaj že vedeževalci oglašujejo tudi kot life coaching svetovalci. Spet smo po slovensko pomešali jabolka in hruške. Vedeževanje in coaching sta pravzaprav popolno nasprotje: k vedeževanju se ljudje zatekajo, ker jih je strah prevzeti odgovornost za svoje življenje in to palčko predajo nekomu drugemu. H coachu pa pridejo ljudje sicer z enakim strahom, ampak hkrati želijo prevzeti odgovornost za svoje življenje. S coachingom ljudje osebnostno napredujejo in s tem hote ali nehote pripomorejo, da napredujejo tudi drugi, s katerimi so v stiku. Nemogoče je postati boljši človek in s tem ne vplivati pozitivno na svet in ljudi okoli sebe.

Vsa skrivnost je v izboljševanju sebe, ne drugih. Postati moraš sam tista sprememba, ki jo želiš videti v svetu (M. Gandhi). Vsak dan lahko narediš nekaj drugače, bolje, vsak dan lahko nekomu drugemu polepšaš njegov dan. Počasi, z malimi dejanji, se svet okrog tebe začne spreminjati in ti postaja bolj všeč – čeprav v resnici začneš le precej drugače gledati na stvari…

 Zato tako iskreno verjamem, da je pomagati drugim, da najdejo način, kako izboljšati lastno kvaliteto življenja, najlepše poslanstvo v življenju in da ravno zato dejavnost coachinga v svetu in pri nas bliskovito narašča. To gre zagotovo pripisati tudi dejstvu, da so se v kriznih časih ljudje znašli v osebni krizi, največkrat prav zaradi izgube zaposlitve –  po izhodu iz osebne krize pa so začeli z lastnim poslom in zdaj s svojimi izkušnjami pomagajo premagovati ovire drugim.  Toda, čeprav je vsak lahko sam svoj coach, ne bo mogel biti vedno tudi drugim coach. Niti ni potrebe, da je.

Sama bom vsekakor to, kako sem sama začela stopati po poti coachinga kot mojega posla, seveda z velikim veseljem že v bližnji prihodnosti  delila z drugimi. Več kot nas bo, bolje bo. Že zdaj me večkrat sprašujejo, kako postaneš coach, kako prodajati (prodajam) coaching.  In lahko mi verjamete, da prav vedno poudarim, to je bila namreč tudi moja lekcija, da coaching sam po sebi nima vrednosti, zato se nima smisla osredotočati na prodajanje in ponujanje coachinga. Osredotočiti se je treba na vrednost, ki jo boš s coachingom dal ljudem!

Dragi bralec, bralka, po svetu hodiš s polno košaro dobrot (tvojih izkušenj). Ko na svoji poti srečuješ druge ljudi, poizvej, kaj si želijo (vprašaj in poslušaj!) in nato jim ponudi dobroto iz svoje košare. Če jo zavrnejo, si ne vzemi k srcu, poskusil si. Vsaka tvoja trenutna težava je hkrati lahko tvoja življenjska priložnost. Vsaka tvoja težka izkušnja je lahko zdravilo za podobne težave, s katerimi se trenutno srečuje nekdo drug. Morda si že coach, pa se tega sploh ne zavedaš. Sama sem bila celo svoje življenje coach, pa se tega nisem zavedala. Ko sem to dojela, je megla začela puhteti in doprinašanje vrednosti ter bogatenje človeških življenj je postala moja prihodnost. Morda je coaching lahko prihodnost tudi zate!

Vesela bom vaših vprašanj ali mnenj o tem, kako sami gledate na coaching ali pa imate morda že kakšno izkušnjo z njim – kako je vplival na vaše življenje (nekaj mnenj lahko vidite tudi na blogu) 🙂

Kot vedno sem hvaležna tako za vašo podporo kot tudi za vaše pomisleke. Tudi to je priložnost za rast.
Prav vsakomur vedno odgovorim.

Želim vam uspešne in lepe poznopoletne dni!

Cenim vas,

Vaša Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.