Kako sprejeti stvari, ki jih ne moreš spremeniti?

Ne glede na to, kako zelo sem se v življenju trudila imeti stvari pod nadzorom, vedno se je zgodilo kakšno sranje, nekaj, na kar nisem mogla vplivati. Vedno je šlo ‘nekaj narobe’… Na poti v službi se mi je pokvaril avto, otrok je zbolel, ko res nisem mogla manjkati v službi (in mož tudi ne),  gneča na cesti,  ko se mi je najbolj mudilo, prepiri doma, ko sem jih najmanj potrebovala  (a jih sploh kdaj?)… Jezila sem se, delala drame (v tem sem bila res dobra!)…  in se spraševala, kako je to mogoče in zakaj se to vedno meni dogaja. Boga. Pa saj ni potrebno posebej izpostavljati, da to ni bil ravno najboljši način za spopadanje s situacijami? Žal je to bil moj edini način – ker drugih nisem poznala.

Ko me je eden od mojih bralcev pred kratkim vprašal, kako naj sprejme bolezen svojega očeta, to, da ima dekle od prej otroka in to, da so mu tudi prijatelji obrnili hrbet, sem se spomnila na svoje drame iz preteklosti, ko sem se borila proti vsemu in vsem, še najbolj pa proti sebi. Danes vem, da je sprejemanje tega, kar nam ni všeč zelo pogost ‘pojav’ in zato ne dvomim, da bom s tem pojasnilom pomagala še komu.

“Seveda ni formule za uspeh, razen mogoče, da brezpogojno sprejmeš življenje in kaj ti prinaša” ~Arthur Rubinstein

Ogromno težav imamo ravno zaradi tega, ker ves čas poskušamo nadzorovati okoliščine, ljudi… Celo vreme nas jezi, ker ga ne moremo krojiti po svojih pričakovanjih. Ampak narava (življenje) ve, kako nečimrni smo…

Resnici na ljubo lahko v življenju zares nadziramo eno samo in edino stvar – sebe. Svoje odločitve, svoje razmišljanje, svoja dejanja. Večina ljudi se ne zaveda, da prav s tem tudi ustvarjajo svoje okoliščine, torej na nek način neposredno vplivajo tudi nanje.

Kako sprejeti, da je ljubljena oseba bolna, da te je partner prevaral ali se celo ločil, da je sosed zoprn, da je počila cev v stanovanju, da je gneča na cesti …  skratka dejstva, na katera nisi imel prav nobenega vpliva?

Seveda nam bo življenje vedno dalo mnogo izzivov (še posebej težka preizkušnja je smrt ljubljene osebe) in nikakor jih ni lahko sprejeti, kadar trpimo in si želimo, da se to nikoli ne bi zgodilo.

Sprejemanje ne pomeni, da se strinjaš s tem, kar se je zgodilo, pač pa, da se enostavno ne upiraš več toku življenja (ki si bo utrl svojo pot, če hočeš ali nočeš).

Vse dokler ne sprejmeš, se proti temu (v sebi) upiraš,  upiraš se življenju, zato se v sebi počutiš razdvojenega, boriš se proti določenim okoliščinam, ki jih ne moreš več spremeniti, ker so se že zgodile. Vsak upor v naših mislih povzroči kaos, kaos v notranjosti pa nujno pomeni tudi (še) več kaosa v življenju.

Vse, kar se je že nekoč zgodilo, je preteklost, je, kar je in tega ne moreš več spreminjati.  V življenju ne gre za to, kaj se nam zgodi (dogaja se nam veliko tega!), pač pa, kako se odzovemo v takih situacijah. To edino loči uspešne/odgovorne ljudi od žrtev, ki se ves čas samo pritožujejo in iščejo dežurnega krivca za svoje težave.

Nikogar ne obsojam, ker se počuti nemočnega, ujetega, konec koncev sem se tudi sama dolgo časa tako počutila. Vedno sem druge krivila za slabe stvari, za dobre sem si upala pripisati vse zasluge. Plavala sem proti toku.

Če želiš iti s tokom življenja, potem je potrebno sprejeti (razumeti),  da smo tudi za veliko večino slabih stvari, ki se nam zgodijo, odgovorni sami. Tvoj partner, prijatelji te niso zapustili, ker bi si v osnovi to želeli, sprejeti moraš, da imaš tudi sam del odgovornosti za to – ker si se obnašal do njih tako, kot si pač se. Vse odnose lahko izboljšaš, če boš najprej izboljšal odnos do sebe.

To se ne bo zgodilo čez noč, začneš pa lahko že danes, z majhnimi koraki, postopoma in že čez nekaj tednov se boš bolje počutil v svoji koži in imel povsem drugačne rezultate.

Kaj je prvi korak?

Prvi korak je sprejeti/razumeti, da bo vedno  ‘šlo nekaj narobe’ in da tega ne moreš spremeniti.  Lahko se upiraš, kontriraš, bentiš, poskušaš vse imeti pod nadzorom, ampak tega dejstva ne moreš spremeniti.

Vsakič, ko te razjezi gneča na cesti,  pokvarjen aparat, sosed, ki te spet opozarja, da mu tvoja ograja zastira pogled…, globoko vdihni in ustavi film v svoji glavi – dobesedno tako, kot bi lahko ustavil film na televiziji.

Vprašaj se, kaj se trenutno dogaja. Te je spet vznemirilo nekaj, kar je izven tvojega dosega  in na kar ne moreš vplivati (to, da je sosed slabe volje zagotovo nima nobene veze s tabo)? Se razburjaš, ker stvari ne grejo tako, kot si si zamislil? Dobro, zdaj pa samo dovoli, da vsi ti občutki so v tebi in se jih ne poskušaj znebiti. Še enkrat samo globoko vdihni in izdihni in si reci: nisem imel vpliva na to, zdaj je, kar je. Kaj lahko takoj zdaj naredim, da ne bom naredil še več škode?

Nekje je treba začeti. Ne gre hitro, a šteje vsak trenutek, kadar se ne počutiš več kot žrtev.

Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.