Kako velika je vaša škatla?

Danes dopoldne sva imeli z neko gospo zanimiv pogovor o škatlah –  na temo, kako se bolje organizirati – vendar so mi njene škatle  pravzaprav dale čisto drugo asociacijo,  da danes napišem nekaj o tem, kako zelo smo vsi ujetniki svojih lastnih škatel in omejeni v razmišljanju…

Ste se kdaj zamislili nad tem, da nas že ob samem rojstvu v porodnišnici položijo v škatlo? In doma v malo večjo, a še vedno precej  majhno škatlo. Pa v posteljico z rešetkami, ograjico, stajico, otroški voziček, nakupovalni voziček.  Vrtec je tudi ena zelo pisana škatla. In potem šolske učilnice niso nič drugega kot le iz leta v leto manj barvne in vse bolj sive škatle. V službi te spet zaprejo v pisarno – škatlo ali celo v stekleno skrinjo, kar pa ni prav nič bolje…

Stopiti iz te svoje škatle je kot bi odprl Pandorino skrinjico. Nikoli ne veš, kaj vse (ne-varnega) se bo zgodilo. Toda vsaj veliko več možnosti imamo, da npr. srečamo … še kakšno osebo iz druge škatle, seveda. In recimo, da se nekega dne odločita, da kupita novo škatlo, v kateri bosta od zdaj naprej skupaj živela. Ali pa se ta oseba priseli kar v vašo škatlo…  A pozor – s svojo škatlo seveda!  A je sploh kaj čudnega, če drug drugega ne slišita, ko pa sta obdana s tolikimi obrambnimi zidovi in vsak v svojem prepričanju, da se mora drugi vedno nam prilagoditi?!

Razumevanje, da smo od rojstva dalje vsi odraščali v svojih škatlah, zagotovo podre  prvega od obrambnih zidov: začnimo razumeti, da smo si drugačni in da vsak svojo škatlo dojema drugače – predvsem pa, da se v njej počuti najbolj varno, ne glede na to, kakšna je.  In da si od vsega najbolj želi samo mir v svoji škatli, za kar ima vso pravico.

Ko pa razumemo tudi, da naša škatla ni tudi cel naš svet in da nas njene stene omejujejo, potem lahko končno svobodno  stopimo skozi vrata – brez prizadevanja, da se morajo drugi prilagoditi nam.

Zapiranje v škatle in varovanje njenega vakuuma  torej povečuje našo občutljivost in vse naše druge šibkosti.  Kajti, če imamo ves čas občutek, da moramo ves čas biti na preži in braniti svoj teritorij, potem težko razmišljamo o tem, da bi ga lahko osvajali.

Šele ko se nekoliko odpremo, lahko pridejo do izraza tudi nekateri naši drugi talenti, za katere morda še niti ne vemo, da jih imamo. Čisto možno je, da se nikoli več ne bomo dali zapreti nazaj v škatlo. Razumeti, da smo drugačni, da se vsi ne odzivamo na enak način in da nas ne usmerjajo iste stvari, je zares napredek.  Nikogar nimamo pravice zapirati v svojo škatlo in nikomur nimamo pravice očitati, če sploh noče živeti v škatli.

Vaša odločitev je ali boste kdaj koli sploh pokukali iz svoje škatle ali pa boste raje ostali notri, »na varnem« in se še naprej spraševali, zakaj ste sami in zakaj vas nihče ne sliši (ne razume).

“Velike sanje … nikoli sploh ne grejo iz škatle. Veliko neobičajne volje je potrebne, da izpostaviš svoje sanje, da jih ponosno pokažeš in rečeš “Kako dober ali kako slab sem?” Tukaj vstopi pogum.” – Erma Bombeck

Vaša Saša 🙂

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.