Ko te gledam, kako spiš

Dragi moj otrok, smuknila sem v tvojo sobo, da bi sedla k tebi  medtem ko spiš in za nekaj trenutkov opazovala tvoje dihanje. Tvoje oči so mirno zaprte in nežni svetli kodri ti obrobljajo obraz. Pred nekaj trenutki, ko sem se v delovni sobici ukvarjala s papirji, me je zagrnila žalost, ko sem premišljevala o dogodkih tega dne. Nisem mogla več zbrano delati, zato sem morala priti k tebi na pogovor v tišini, medtem ko počivaš.
Zjutraj sem bila nepotrpežljiva s teboj, ko si postopal naokrog in se počasi oblačil in sem ti zabrusila, da ne bodi tak počasne. Ozmerjala sem te, ker si založil svojo izkaznico za malico in z mrkim pogledom pospravila ostanke zajtrka, ko si se popacal po majici. “Že spet?” sem zavzdihnila in zmajala z glavo. Plaho si se mi nasmehnil in dejal: “Adijo, mamica!”
Popoldne sem telefonirala medtem ko si se ti igral v svoji sobi, glasno prepeval in igral sebi in vsem svojim igračkam, ki si jih na kavču postavil v vrsto. Jezno sem te motrila s pogledom, da bi bil tiho in nehal zganjati hrup in nalo še eno uro porabila za telefonske klice. “Zdaj pa napiši domačo nalogo,” sem odsekala kakor kakšen narednik, “in ne zapravljaj več toliko časa.” “Prav, mamica,” si rekel skesano in nemudoma sedel za mizo s svinčnikom v roki. Potem je bilo v tvoji sobi tiho.
Zvečer, ko sem delala za mizo, si se mi obotavljivo približal. “Bova nocoj prebrala zgodbico, mamica?” si me vprašal s prebliskorn upanja. “Ne nocoj,” sem osorno odvrnila. “Tvoja soba je še vedno taka kakor ciganski tabor! Kolikokrat te bom morala še opomniti?” Zmeden si s sklonjeno glavo odtaval proti svoji sobi. Kmalu zatem si pokukal izza vrat. “Kaj pa zdaj hočeš?” sem vprašala z jezljivim glasom. Niti besede mi nisi odgovoril, samo priskakljal si v sobo, mi ovil roke okoli vratu in me poljubil na lice. “Lahko noč, mamica. Rad te imam,” je bilo vse, kar si rekel, ko si me tesno objel. In nato si tako urno izginil, kakor si se bil pojavil.
Po tem sem dolgo sedela s pogledom, uprtim v mizo, in čutila, kako me zagrinja val kesanja. Na kateri točki sem izgubila ritem dneva, sem se spraševala in zakaj. Ničesar nisi storil, da bi mi izzval slabo voljo. Bil si le otrok, zaposlen z odraščanjem in učenjem. Danes sem se izgubila v svetu odraslih, svetu odgovornosti in zahtev, da mi je zate ostalo malo moči. Danes si postal moj učitelj s svojo neomajno nujo, da stečeš k meni in me poljubiš za lahko noč celo po težavnem dnevu izogibanja mojim muham.

In zdaj, ko te vidim, kako trdno spiš, komaj čakam, da se dan znova začne. Jutri bom ravnala s seboj z ravno tolikšnim razumevanjem, kot si mi ga danes izkazal ti, tako da  bom lahko prava mama – ki te pričaka s toplim smehljajern, kadar se zbudiš, s spodbudno besedo, kadar se vrneš iz šole, in zanimivo pravljico pred spanjem. Smejala se bom, ko se boš ti, in jokala bom, ko boš jokal ti. Opomnila bom samo sebe, da si otrok, ne pa odrasel in uživala bom, da sem tvoja mama. Danes se me je dotaknil tvoj gibek duh in zato sem v tej pozni uri prišla k tebi, da se ti zahvalim, otrok moj, moj učitelj in moj prijatelj, za dar tvoje ljubezni.

Diane Looman

“Če se ukvarjate z vzgojo otrok, mislim, da nič drugega, kar delate dobro ne šteje bolj kot to.”  – Jacqueline K. Onassis

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.