Lahko naredite drugače!

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom. Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče. V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno…

Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je  Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo…

Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala: “Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen… zabavno je biti z njim.”

Učiteljica 2. razreda: “Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo  doma razmere zanj  biti  zele težke.”

Učiteljica 3. razreda: “Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega zanimanja, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo.”

Učiteljica 4. razreda pa je napisala: “Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko zanimanja. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi.”

Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je Teddyju prisrčno zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom.

Po pouku je Teddy pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: “Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami.”

Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v  v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi »ljubljenčki«.

Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel.

Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot  tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica.

Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica.

Spet so minila štiri leta, preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr. med. Theodore F. Stoddard.

Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji Božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.

Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho: “Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače.”

Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj: “Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti.”

(Elizabeth Silance Ballard)

Mi vsi smo neke vrste učitelji. Nikoli ne  moremo vedeti, kakšen vpliv imamo na druge ljudi s svojimi dejanji ali ne-dejanji.
Vedno lahko naredite drugače – vplivajte in delujte  spodbudno na druge ljudi v vašem življenju!

V letu, ki je pred nami, vam poleg zdravja in sreče želim veliko inspiracije, še več motivacije in še največ pozitivnih dejanj! Skupaj lahko naredimo razliko!

Vaša Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Roman
Gost

»Motivacija nas popelje do konca dneva, navdih pa nas vodi vse življenje«

eMJ
Gost
ana kos
Gost

Pretresljiva zgodba.
Kako si želim, da bi bilo veliko takih učiteljev, ki bi človeško pristopili k učencem in ki jim nikoli ne bi bilo vseeno zanje …

Tanja
Gost

Čudovota zgodba, dogaja se tudi v naših šolah. Učenci , ki potrebujejo da so sprejeti s svojimi posebnostmi kličejo po tem , da jih ne primerjamo z povprečno večino ostalih, da jim priznamo da so s svojimi posebnosti dar za razred, za učitelja, za družbo. Sprejmemo ta izziv?

marijana
Gost

o kako bi bilo to lepo predvsem pa uspešno,če bi znali tako ravnati z nami,naše duše bi se razvile,hvala za zgodbo

Uroš
Gost

Sicer nekaj slovničnih napak pa vendarle zanimiva zgodba. Smiselno bi bilo poslati zgodbo sindikalistu Branimir Štruklju, ki misli, da so šolniki tam zato, da kasirajo davkoplačevalski denar njihovi rezultati in delo z otroki pa so sekundarnega pomena !

Srečno Novol leto…

sonja mojzer
Gost

Veliko učiteljev ni življenskih…ne vidijo, kar bi morali videti…pa tako malo je potrebno, da nekoga osrečiš in si v tem tudi sam deležen sreče in uspeha…takšna sem bila jaz…moji dijaki so bili vsi odlični, nisem delala razlik, zato pa so bili mnogi moji sodelavci jezni name…sedaj jih niti poznam ne več…le moji dijaki se me radi spominjajo in vem, da je dobro delati dobro, ker se ti nekega dne vrne nazaj.

ančka
Gost

Krasna zgodba!Takšnih učiteljev si lahko samo želimo,se pa strinjam,da jih pri nas manjka.Lahko se včasih še tako trudiš pa ga šolsko okolje zamori.Srečno v novem letu.

Vladimir
Gost

Deset let sem bil inštruktor pilotiranja. Najlepše darilo svojega poučevanja je bilo pozdravno pismo enega od učencev (postal je general), ko mi je po štiridesetih letih sporočil, da nihče od mojih učencev ni strmoglavil….. Je kaj lepšega od takega pisma? Srečno !

Štef
Gost

Pred kratkim sem bil na nekem tečaju, kjer smo imeli mlado predavateljico, ki je bila resnično s srcem in dušo z nami. Nisem opazil, da bi delala razliko med nami, vendar smo se v njeni družbi tako dobro počutili, da se tudi po končanem tečaju srečujemo z njo in prijetno klepetamo kot enak med enakimi kljub starostnim razlikam. Hvala Mirjam in še naprej bodi taka-