Neverbalna komunikacija: druga plat zgodbe…

Včeraj me je presenetila (negativno) izjava našega znanega, zdaj predavatelja, nekoč ministra, ki pravi, da se njemu ne zdi, da bi se komunikacija študentov z leti kaj poslabšala, le da se je »preusmerila« v neverbalno… Pustimo ob strani dejstvo, da je glasen zagovornik pametnih telefonov.

Dejstvo je, da današnji otroci in mladina rastejo ob pametnih telefonih in da z njimi počnejo »vse«, razen telefoniranja. To zadnje res težko sprejmem (če imaš doma najstnico, potem najbrž veš o čem govorim; ne kličejo in ne pogovarjajo se med sabo in nikoli, ampak res nikoli se ne javijo takrat, ko jih kličeš, pa čeprav veš, da so zalepljeni na telefon!).

No, da se vrnem k bistvu: mene, za razliko od tega priznanega gospoda, ta neverbalna komunikacija, ki ni značilna samo za naš naraščaj, ampak postaja norma, skrbi, zelo. Ker ima veliko negativnih stranskih učinkov, na katere sama že dlje časa opozarjam.

Postajamo čedalje bolj vase zagledani. Izgubljamo prave, pristne stike. Izgubljamo sebe. In kot da to še ni dovolj, tudi drug drugemu nehote povzročamo hudo čustveno škodo – ker kažemo samo eno plat medalje, tisto, za katero hočemo, da jo vidijo.

Kako smo občudovani, lepi, uspešni, priljubljeni. Kako imamo radi svoje službe. Kako super starši smo. Kako dobri partnerji smo. Kakšni mojstri v kuhinji smo. Kakšni ljubitelji narave smo… Vsi smo srečni. Nihče se ne ločuje, nihče ni nesrečen s partnerjem, nihče ni brezposeln, nihče ne joka za zaprtimi vrati?

In ti, ki si sam s sabo, ko si imel že boljše trenutke, in ko gledaš vso to ‘krasoto’, si potemtakem edino bitje, ki se počuti za en drek? Halo!?

In kako vse to pojasniti otroku, ki ‘resničnih’, veselih in trpečih ljudi okrog sebe sploh več ne vidi, ker ves čas bulji v svoj ‘pametni’ telefon? Kako mu pojasniti, da v telefonu vidi samo eno plat medalje? Kako mu pojasniti, da je silno težko gledati človeka v oči in mu v obraz povedati, kaj si misliš o njem, medtem ko lahko vsak strahopetec natipka nekomu na profil, kar mu paše? Da ni v redu, če ‘chata’ z nekom, ki sedi poleg njega? In kako mu pojasniti, da če fant/dekle ne sprejme njegove prošnje za prijateljstvo v roku 5-ih minut, to ne pomeni, da mu ni všeč?

Evo, to je samo nekaj izzivov, ki nam dihajo za ovratnik sleherni dan. Pa ne samo staršem. Mnogi odrasli so namreč posesani v ta čudoviti happy svet, kjer hranijo svojo potrebo po občudovanju, vrednosti in priznanju. A v sebi so čedalje bolj prazni…

Vedno sta dve plati vsake zgodbe. Tudi pametni telefoni imajo dve plati zgodbe. Manj kot bo pogledov v oči in več kot jih bo v zaslon, slabše se nam piše…

“Bojim se dneva, ko bo tehnologija prehitela medčloveške odnose. Svet bo dobil generacijo idiotov.” (A. Einstein)

Za boljše odnose!

Saša

p.s. tale video pa je čisti navdih, daje mi upanje, da se končno prebujamo iz tega stanja zamaknjenosti…
“Predstavljam si svet, ko se bomo smejali temu, da imamo skoraj prazne baterije, ker bo to pomenilo, da smo eno črtico bliže človečnosti…” 

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.