Past, ki se ji reče osebnostna/duhovna rast

Danes bom spet nekoliko tvegala, da s temle zapisom stopim komu na žulj.

Ampak večkrat sem že povedala, da moj namen ni ugajati in zavijati v celofan, pač pa, da ljudi zbudim iz trdega spanca in zasanjanosti, da si končno nehajo zatiskati oči, ter začnejo gledati opozorilne znake, ki jasno kažejo na to, da so v težavah. In da seveda tudi nekaj naredijo v zvezi s tem.

Torej, opozoriti moram danes na eno prav posebno nevarnost, ki preži na nas v teh, za marsikoga ne preveč lepih časih. Posebna je zato, ker je oblečena v zelo lepo preobleko, sproža lepe občutke in preži na tiste, ki želijo nekaj spremeniti, a ne bi prav veliko naredili za to: odvisnost od osebnostne rasti.  Ali pa odvisnost od duhovnosti.

Nevarna je zato, ker ti ukvarjanje z osebnostno rastjo (ali duhovnostjo, kar je mnogim “ljubše”)  kar nekaj časa daje močan občutek zadovoljstva, sčasoma pa te povsem potegne v svoje kremplje – tako, da potrebuješ čedalje več ‘osebne rasti’.

Še več knjig, še več delavnic, še več ‘čiščenja’, še več terapij, po možnosti istočasno. Vse za tisti odličen občutek, ki takoj zadane, ampak na žalost ne traja dolgo. In se je zato treba spet zatekati tja …

Okoliščine pa se ne spremenijo. Ni nobenega napredka. No, vsaj konkretnega ne.  Obup narašča. Stiska narašča. Težave (tudi denarne) se kopičijo. Odgovor \’pa saj že dolgo delam na sebi in osebnostno rastem!\’, je seveda odlično slepilo in vzbuja hrepenenje po “še”.

Kruta resnica: če misliš, da osebnostno rasteš, če hodiš na vse možne delavnice in srečanja in čiščenja in terapije, tvoje življenje (naravnanost, počutje, odnosi) pa se ne izboljšuje, potem to ni osebnostna rast. Potem je to odvisnost od osebnostne rasti.

Osebnostna rast je postopen  in konstanten, opazen osebni napredek.

Osebnostno rasteš, ko se učiš in tudi narediš, kar se naučiš (kar potrebuješ),  kljub strahu.

Osebnostno rasteš, ko sprejemaš, da ne moreš ves čas biti dobre volje; da ne gre za to, da imaš vedno prav; da nisi sebičen, če poskrbiš zase na način, da imajo tudi drugi nekaj od tega;  da je v vsakem neuspehu seme enakovredne koristi; da je čas (potrpežljivost) nujna komponenta uspeha.

Osebnostno rasteš, ko sprejmeš in tudi razumeš, da nobena pot ni ravna in da je tudi življenje sestavljeno iz vzponov in padcev.

Osebnostno napreduješ, ko znaš v vsaki slabi stvari najti tudi nekaj dobrega.

Osebno napreduješ, ko se ne sprašuješ več, zakaj se to tebi dogaja in ko sprejemaš odgovornost za svoja dejanja.

Osebno rasteš, ko se vsako leto/mesec soočaš z drugačnimi problemi, kot lansko leto.

Osebnostno rasteš, ko imaš do problemov povsem drugačen odnos, kot si ga imel včasih.

In najbolj pomembno: osebnostno rasteš, ko čedalje bolj zaupaš vase, da boš sposoben rešiti vsak problem.

Če pogledam zase nazaj, lahko z vso gotovostjo rečem, da nisem osebnostno rastla/napredovala, kadar sem se trudila sebe popraviti ali izboljšati. Nisem napredovala, kadar sem mislila, da je z mano nekaj narobe, da mi ne uspe.

Tanka je namreč črta med resnično rastjo na eni strani in lažno rastjo na drugi. Resnična rast se namreč začne tam, kjer se konča lažna: z zavedanjem, da si tak kot si v redu, da s tabo ni nič “narobe” in da ti zato ni treba ničesar “popravljati”.

Nehaš se primerjati z drugimi, ker spoznaš, da nikoli ne moreš biti tak kot drugi in sprejmeš, da ima vsak od nas nekaj, v čemer je najboljši. In tu, kjer se neha tekmovalnost, se šele lahko začne ustvarjalnost…

Jaz sem jaz in ti si ti. Vsak mora napisati svojo zgodbo, na svoj način. Moj način je, da drugim pokažem, kdo so, kaj skrivajo v sebi in da to delijo z drugimi. Da prekinejo lažno osebnostno rast in enkrat ter za vselej dosegajo konstanten napredek, ki jim daje zadovoljstvo in občutek izpolnjenosti.

Za tvojo rast,

Saša

p.s. Se  opravičujem, če sem ti stopila na žulj. Ni pa mi žal, sploh, če te bo to spodbudilo, da vsaj razmisliš o tem, ali v življenju resnično rasteš ali pa samo misliš, da rasteš. Razlika je namreč očitna. Najlažje to preveriš tako, da se vprašaš ali imaš v tem trenutku še vedno isto težavo/težave, kot si jih imel-a lani ali celo še pred več leti?

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Miodrag Mitrovic
Gost

Lepo, iskreno, čestitam. LP

Saša Rozman - motivacija in coaching
Gost

Hvala, Miodrag. Vse dobro!

Valentina Little
Gost

odlično napisano

Vida Bohinc
Gost

POPOLNIMA SE STRINJAM…resnično napisano 🙂 lep pozdrav

Ana Florjančič
Gost

se čisto podpišem

Milan Vučkovič
Gost

Ne rastem, sem. Ko uvidiš da si TI dejansko JAZ, potem pride tisto, potem pride tisto, kar mnogi označijo za čudežno. Stopila si mi v srce že pred nekaj tisoč leti.
Pokaži mi kdo sem, kaj skrivam, in pokažem ti tebe. Imej lepe dni, draga Saša
….z ljubeznijo. Veš kje smo vsi najboljši in brez zmagovalca? V ljubezni.
Zmagovanje vzpodbuja tekmovalnost. Sem prvi, a ti odstopim svoje mesto.

Egon Kodrun
Gost

Lp meditacija je lahko velikrat bežanje od realnega soocenja z problemi beri ujeto energijo v rane ki so se nam zgodile v življenjih, v tem trenutku mamo priloznost razresit zato nam prihajajo naproti.
Me veseli da se kdo upazi te stvari in da se se drugje govori o tem lepo lepo

trackback

[…] Vse bolj se mi dozdeva, da so Google, Youtube in ostali spletni mogotci največji lovilci vibracij, ki jih oddajamo ljudje. Točno vedo, o čem razmišljamo. J Tako sem po tem naključju (ki to ni) naletela na članek o osebnostni rasti, ki opozarja na dve plati: na dejansko rast in zgolj navidezno rast (izvirni članek motivatorke Saše Rozman najdete tu). […]

Simon Green
Gost

SUPER razmišljanje..

Robert MRobert
Gost

Da skrajšam. Primerjanje ni osebnostna rast. Ko gremo in plačamo za t.i. terapije in se počutimo super nekaj časa in nič v svoji miselnosti ter okolici ne spremenimo, ja to ni osebnostna rast. Mogoče je pa še vseeno potrebna, da to spoznamo. 😉 Dobro napisano.

Alice IsnotinWonderland She's Stoned
Gost
Alice IsnotinWonderland She's Stoned

ti pa res zbujas ljudi xD haha "Resnična rast se namreč začne tam, kjer se konča lažna: z zavedanjem, da si tak kot si v redu, da s tabo ni nič “narobe” in da ti zato ni treba ničesar “popravljati”. " super si tak kot si, zakaj bi napredoval, raziskoval, le nadaljuj tako kot si do zdaj, svet je cudovit.. nicesar ni treba popravljati.. beeee

Robert Rozman
Gost
Osebnostna ali duhovna rast! Veliko ljudi, hodijo po lažne recepte v razne inštitucije, goruje, razne delavnice, terapije, čiščenje tega in onega… Toda z svojo miselnostjo so še vedno tam kjer so. Še vedno sodijo drugim, čeprav sami niso hodili v njihovih čevljih, gledali z njihovi očmi, občutili vse dobro in slabo kakor so oni na svoji koži, znajo pa še vedno povedati vse in biti pametni general po bitki ali se celo izživljati nad porazom in nesrečo drugih. EGO(exile god out) dali so boga iz sebe-zato duhovnost kompenzirajo z raznimi titulami, diplomami in "kvazi intelektualnost, ki pa pade na izpitu… Preberi več »
sanjuška
Gost

Osebna rast se začne takrat, ko stopiš ven iz comfort zona in se postaviš v neprijetne situacije z namenom, da bi jih premagal.

Marta Plahuta
Gost

Se strinjam z napisanim! Na žalost gre prepogosto le za identifikacijo z nekim novim lažnim jazom, ki v resnici oddalji človeka od pravega jaza in ne obratno.

Tatjana Frumen
Gost

Točno tako! Se popolnoma strinjam. Prevzeti odgovornost je prvi korak