Revolucija časa

“Nisem odvisna od svoje ure. Seveda se nanjo zanašam. Tudi vi bi se, če bi čas merili s šestminutnimi intervali. Vsakih šest minut časa, ki ga preživim v pisarni, moram zaračunati strankam. Vse se lično kategorizira po kosih in zabeleži na računalniško voden urnik… Ko sem začela delati za Carter Spink, me je misel na to, da moram zapisati čisto vse, kar počnem, vsako minuto, rahlo prestrašila. Mislila sem si: kaj, če šest minut ne bom počela ničesar? Kaj naj napišem v tem primeru?… Vendar se sčasoma navadiš. Navadiš se merjenja svojega življenja v majhnih kosih. In navadiš se dela. Nenehnega dela.” (Odlomek iz knjige Gospodinja, da te kap – S. Kinsella)

Koliko časa traja minuta, ki jo preživite pri zobozdravniku? Kako dolga je vsaka minuta, ko čakate v vrsti pred blagajno ali v stoječi koloni, pa se vam mudi na sestanek? Koliko traja minuta, ki jo preživite z ljubljeno osebo ali v dobri družbi?  Ste se kdaj zares vprašali, kako hitro (in stresno) dejansko živite? Gotovo že veste: če ste precej razdražljivi in vzkipljivi; če vam srce velikokrat hitro razbija; če dihate hitro in plitko; če imate pogoste glavobole; če se težko osredotočite na to, kar trenutno berete in že pritiskate na miško, da odrvite stran…, potem ste najbrž kar precej pod stresom.  In kako pogosto se vam dogaja, da o nečem razmišljate tako zavzeto, da sploh ne opazite, kaj se okrog vas dogaja – ali drugače povedano – niste prisotni v času in prostoru?

Nobena skrivnost ni, da bolj kot ljudje živijo v okolju, ki se ne spreminja veliko (predvsem vremensko), bolj so umirjeni, naravnani v sedanjost, ležernost, uživanje… (jug). In nasprotno, bolj proti severu ko gremo, manj je sproščenosti, tempo je hitrejši in večja orientiranost v prihodnost; prevladuje miselnost, da je treba delati, namesto uživati (se igrati) in da se je treba izogibati skušnjavam. Globoko v nas je od rojstva zakoreninjena želja, da bi tudi sami znali bolj uživati, pozabiti na uro in se prepustiti lahkotnejšemu tempu. Če imamo srečo, doživimo tisti teden dva dopusta letno, ko nam celo uspe nekoliko odklopiti.  Toda  kljub vsem poskusom “zaviranja” življenje teče čedalje hitreje.

Neka ameriška raziskava je pokazala, da bi ljudje, če bi teden imel 8 dni, bili veseli, ker bi potem lahko delali več. Ne bi se rajši družili s prijatelji ali bili več časa z družino. Delali bi več!? Ok, boste rekli, gre za Ameriko, toda še pred nekaj leti si nikoli ne bi mislili, da jim bomo postali tako zelo potrošniško podobni, kaj?  Tudi pri nas je živčna naglica vse večja in ni več nič nevsakdanjega, da nekdo totalno znori, če mora slučajno nepredvideno  (po)čakati. In bognedaj, če pri sebi slučajno nima svoje priljubljene igračke, da bi to strašno novico takoj delil s svetom…

Ljudje ne znamo čakati, ker je čakanje izguba časa! Tega ni na dnevnem razporedu. Kot je na razporedu tudi čedalje manj časa za priljubljene aktivnosti, partnerja in otroke. Le ti so čedalje bolj prepuščeni virtualnim varuškam (računalnikom) in neprestanim takojšnjim zadovoljitvam. Grozljivo je danes slišati najstnika (ali pa le malo starejšega fanta), ki se razburi že, če mora slabo minuto čakati, da se mu naloži »komp« ali pa da »daunloudanje« traja dlje kot minuto. Želijo imeti takojšen nadzor nad vsem. Njihov čas se ne meri več v minutah, pač pa v sekundah. Razmišljajo o prihodnosti, vendar bi radi vse takoj in zdaj, brez najmanjšega potrpljenja.  Naša priučena naravnanost na prihodnost in prirojena težnja na sedanjost sta končno nevarno trčili druga ob drugo. Eni bodo (nezavedno) še pospeševali, drugi umirjali. Dokler… revolucija.

»Hej, poglejte!« zavpijem. »Poglejte to!«
 Nihče ne dvigne glave. Vsi besno tipkajo na računalnike. Nikogar ne zanima nič drugega kot sporočila na njihovih blackberryjih. In zdaj je balon odletel stran. Čez nekaj časa ga ne bo več mogoče videti. Odletel bo mimo, ne da bi ga opazili.
 Pogledam jih, smetano pravnega sveta, kako sedijo, oblečeni v svoje ročno izdelane obleke za več tisoč funtov, z najboljšimi računalniki na svetu. Ne da bi opazili, kako življenje leti mimo. Ne da bi jih sploh skrbelo, kako življenje leti mimo. Oni namreč živijo v čisto svojem svetu.
 Ne spadam mednje. To ni več moj svet. Nisem več taka kot oni…Ne spadam sem, to ni moj svet. Mogoče je nekoč bil, a ta čas je zdaj minil. Tega ne morem več početi. Svojega življenja ne morem preždeti na sestankih. Ne morem noreti zaradi vsake izgubljene minute. Ne morem več mirno gledati, kako moje življenje leti mimo.” (Odlomek iz knjige Gospodinja, da te kap – S. Kinsella, priporočam vsem, ki mislijo, da niso pod stresom)

Vsem staršem in šolarjem želim čim manj stresa ob začetku novega šolskega leta!

Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.