Selitev je med največjimi stresi

V zadnjih nekaj mesecih nisem bila pretirano aktivna na tej strani, zato se vsem mojim zvestim spremljevalcem iskreno opravičujem. Ne, nisem ‘zabušavala’, kot bi se za poletje sicer spodobilo, (uf, ko bi vsaj), pač pa ravno nasprotno – na sporedu je bila prenova hiše in selitev.

Ob vseh prigodah in tudi nezgodah v zadnjih mesecih bi najbrž lahko napisala celo knjigo.  Ali pa vsaj priročnik o tem, kako hitro in v roku nama je z možem prenova tudi uspela, nad tem so bili prijatelji in znanci naravnost navdušeni. Toda to ni tema za danes.

Kljub obsežnem materialu za ‘glodanje’, sem  dolgo razmišljala, o čem bi želela pisati, da bo to koristilo še komu (razen meni seveda, ker pisanje name deluje res terapevtsko ;-)). In se je tema rodila kar sama od sebe… Kar nekaj časa sem bila namreč kljub dejstvu, da smo se v začetku septembra preselili v novo, prostornejše, svetlejše stanovanje, nenavadno nejevoljna, potrta in brez energije. Počasna. Utrujena. Nedružabna. Žalostna.  Petdeset senčnih odtenkov Saše. Nič mi ni bilo jasno. “Pa saj si vendar to hotela, kaj je narobe s tabo?!”. Vse, kar sem si želela, je bil mir. Mir in čisto nič drugega. Vsenaokrog pa še toooliko stvari za postoriti…

Zdaj, ko sem se že skoraj povsem sestavila skupaj (čeprav od energije še ne prekipevam) in ko je le še malo stvari, ki jim je še treba najti mesto v novem domu, želim vsakomur, ki se trenutno sooča s selitvijo, sporočiti nekaj besed v tolažbo. Najprej, ko ljudem omeniš, da se seliš, so običajni odzivi ljudi “Super!, “Krasno!”, “A ni to fino, ko je vse novo!”, “Blagor tebi!” in celo “Ojej!” , le redki pa so tisti, ki očitno še niso pozabili svoje selitve in so sposobni iskrenosti s tabo.  Tako ni nič nenavadnega, če imaš slabo vest, saj bi vendar moral biti na višku vzhičenosti od tega, ker imaš nov dom, ti pa si v ravno nasprotnem čustvenem stanju.  Sporočam ti, da s tem ni prav nič narobe. In s tabo ni nič narobe, če se tako počutiš. Ne glede na to, ali se seliš iz majhne sobice v graščino, iz enega kraja v drugega, iz enega nadstropja v drugega, sprememba prebivališča je zelo stresna. Pravijo, da je med petimi najtežjimi dogodki, ki stresno vplivajo na človeka – poleg smrti ljubljene osebe, izgube službe, ločitve, težke bolezni. Sama bi na ta seznam sigurno uvrstila še poroko, rojstvo otroka in še kaj. Niso seveda vsi enako stresni,  me je pa vendarle presenetila izjava nekega starejšega ločenega moškega, ki je rekel, da je bila zanj selitev veliko bolj stresna od ločitve… 😉

Ljudje smo pač različni in dogodki na nas različno vplivajo. Tudi če gre v osnovi za prijetno stvar, kar novo stanovanje vsekakor je, pa gre še vedno  za spremembo vsakodnevne rutine. In vse, kar spremeni našo rutino, naš ustaljeni način življenja, nam povzroča stres.  In ne samo nam, vsem družinskim članom. In to zna biti precej neprijetno ali celo boleče. Da samega pakiranja in ukvarjanja z navlako niti ne omenjam. Le kako je mogoče, da se v samo nekaj letih nabere toliko krame! Po resnici povedano, ne vem, kaj me je bolj utrudilo, pakiranje in tovorjenje ali ločevanje na ‘rabimo’ in ‘ne rabimo’. Kajti niti pod razno nisem želela preseliti stvari, ki jih nikoli ne uporabljamo. In takih sploh ni tako malo! Vse to sortiranje in ločevanje ( oziroma navezanost) od stvari je terjalo ogromno poguma, časa in energije (je pa neskončno, ko se končno znebiš odvečnih stvari, še posebej, če jih podariš tistim, ki jih potrebujejo!)

Če povzamem; selitev in nov dom nista eno in isto. Prepričana sem, da prav nihče ne mara selitve. Nihče ne mara tega, da bi moral v zelo kratkem času izprazniti svoje trenutno bivališče do zadnjega papirčka in razmišljati še o tem, kje bo dobil mesto, če sploh, v novem bivališču. Hudo zoprno. In to še ni vse, kajti treba je upoštevati tudi vmesni čas, ko stvari še niso na svojem mestu in se ubadaš s tem, v katero škatlo točno si dal stvar, ki jo v nekem trenutku najbolj rabiš…

Če je kdo dobil občutek, da tokrat iz sebe delam žrtev, to res ni bil moj namen, čeprav priznam, da sem se večkrat v času selitve vprašala “kaj mi je bilo tega treba”. Želela sem izpostaviti, da me je selitev  kljub dobri psihofizični kondiciji “iztirila”, ne samo zaradi fizične obremenjenosti, pač pa predvsem zato, ker se mi je porušila rutina in ker sem poleg tega še pretiravala z delom. Morala bi si vzeti čas in sproti napolniti  tudi svoje baterije. To je bila še največja cena, ki sem jo na koncu plačala. Toda bilo je vredno.

Na koncu tega zapisa naj se pohvalim, da na srečo nisem obležala pod škatlami, je pa malo manjkalo. Selitev je končana, pospravljanje še ne. Ampak tudi to bo. Vse neenkrat ne gre in s tem sem bila vnovič soočena.  Hvaležna sem, da imamo nov dom. Hvaležna sem za vse prijatelje, ki so nama z možem v teh napornih poletnih mesecih priskočili na pomoč, ko je bila naša hiša gradbišče. Ponujali so nama pomoč tudi pri selitvi, toda pri zlaganju stvari na svoje mesto, sem pa mnenja, da je dobro, da vsaj eden pri hiši ve, kje so gate (in pri nas sem to pač jaz, kaj naj rečem ;-)) .

Ne dajmo se, pojdimo novim izzivom naproti!

Saša

p.s. hvaležna bom za vaše izkušnje s selitvijo. Nikoli ne veš, komu lahko s tem pomagaš 😉

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

svetski mega car
Gost

Selitev je res stresen dogodek, kljub pozitivnemu “stresu” ki ga občutiš pri selitvi iz garsonjere v trosobno stanovanje.

In na koncu ti sploh ni jasno kako si lahko imel toliko krame v eni mali sobici, ki se ti je prej zdela čisto majhna… ampak ko vse spakiraš v škatle vidiš da rabiš kar kombi, da vse odpelješ.

Vse kar se mora ni težko, še posebej če se seliš iz slabšega na boljše 🙂