Slaba vest, da ne narediš dovolj…

Ne morem verjeti, kako hitro bežijo dnevi…, kaj dnevi, tedni! In ko takole ne objavim en mesec, dva, ali celo več, verjemi, da tudi meni že nabija slaba vest.

Da ne delam dobro. Da ne naredim dovolj. Da bi morala na primer danes dopoldne, ko sem posebej načrtovala, da bom napisala nekaj vrstic, ostati za računalnikom, namesto da sem odšla na kavo k prijateljici…

In ko sem samo sebe že mrcvarila, da sem preveč zabušavala, sem svojo tazadnjo končno posedla pred računalnik, in ne mine dolgo, ko na zaslonu zagledam:

“…največ boš naredil (za človeštvo), če boš zapustil svojo pisarno, knjige in šel na ulico, med ljudi.”

Takoj mi je odleglo. V glavi so se mi odrolali zadnji tedni, ko nisem sedela v svoji pisarni za računalnikom, ampak sem bila zunaj, med ljudmi. Posledično so se mi zaradi tega na mizi začeli kopičiti papirji, zamude in vsakič, ko je moj pogled ujel to zmedo, sem pomislila, “le kdaj bom spet imela kakšen miren dan, da bom tole uredila?”

In niti dejstvo, da sem si danes res želela k prijateljici in da mi je bila tudi zelo hvaležna, da sem se oglasila pri njej, ker je bila že dlje časa precej na tleh, me ni pretirano potolažilo. Še vedno me je kljuvalo, da sem v zamudi… S čim že?

Prav rabila sem danes, da me nekdo opomne, da sem spet nekoliko izgubila kompas: kam želim, kaj mi je zares pomembno? So to mogoče papirji in urejena miza, ali pa so to ljudje, posamezniki, ki jih moje razumevanje in prisotnost sprosti in jim je zato spet nekaj časa lažje? In otrok, moj otrok, ki je v stiski zdaj in ne takrat, ko imam jaz čas za to?

“Svet čaka na tvoj prispevek; tvoje mesto, tvoj kraj, tvoj sosed, tvoj prijatelj… čaka, da mu bo s tvojo pomočjo vse lažje.
Veliko več lahko narediš, kot si misliš. Le stopi ven in bodi pozoren. Seveda že veš, da v življenju ne gre za to, kaj pride k tebi, pač pa kaj gre skozi tebe.
Zdaj pa se odloči, da bo tvoje življenje to odsevalo kot le lahko.”
(Neale Donald Walsch)

Prav to sem potrebovala danes. Zdaj bom nekaj časa spet ‘lažja’. Vem, da nisem edina, zato upam, da bo tudi tebi vsaj malo odleglo. Ni potrebe za slabo vest, ker zagotovo prispevaš (veliko) več, kot si misliš!

Kar pa se papirjev tiče, … ko boš končno opravil z njimi, pomisli, koliko bodo takrat stari tvoji otroci?

Z boljše odnose,

Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.