Svetu lahko pomeniš le eno osebo, toda eni osebi lahko pomeniš ves svet!

V medli svetlobi podstrešja se je starec sklonil in se usedel h kupu škatel pri oknu. Obrisal je z njih pajčevino, odprl škatlo na vrhu  in potem previdno iz nje dvigoval en album s fotografijami za drugim. Njegove oči, nekoč tako jasne, danes tako medle, so iskale tisto, kar ga je privedlo sem…

Začelo se je z ljubečimi spomini na ljubezen njegovega življenja, ki je umrla že pred mnogimi leti in nekje med temi starimi albumi je bila njena slika, za katero je upal, da jo bo našel…

Ko je odložil enega od prašnih albumov, je iz škatle dvignil nekaj, kar se je zdelo kot dnevnik njegovega takrat odraščajočega sina. Ni se mogel spomniti, da bi ga že kdajkoli prej videl ali da bi sin sploh kdaj pisal dnevnik.  ‘Zakaj je Elizabeth vedno hranila vso to staro šaro?’,  si je mislil in odkimaval s svojo sivo glavo…

Razprl je rumene strani, vrgel pogled na kratek zapis in njegova usta so nezavedno zarisala nasmeh na njegovem obrazu. Celo njegove oči so se razjasnile, ko je bral prijazne in tople besede, ki so ganile njegovo dušo. Bil je to glas majhnega fantka, ki je prehitro odrastel točno v tej hiši, nato pa je ta glas iz leta v leto postajal vse tišji in tišji…

V tišini podstrešja so besede šest letnega fantka magično popeljale tega starca nazaj v čas, ki ga je bil že skoraj pozabil…  Z vsakim zapisom je njegovo srce postajalo čedalje bolj sentimentalno, podobno kot vrtnarjevo pozimi hrepeni po prvem pomladnem cvetju…

Spomnil se je na svoj poslovni dnevnik, ki ga je bil pisal vrsto let; zaprl je sinov dnevnik  in se odpravil proti stopnicam, ki vodijo s podstrešja, ob tem pa popolnoma pozabil na fotografijo, zaradi katere je sploh prišel sem.

Spodaj  v stanovanju se je namenil v svoj delovni kabinet in odprl stekleno vitrino, kjer je hranil svoj stari poslovni dnevnik. Usedel se je za svojo delovno mizo in položil oba dnevnika drug ob drugega. Platnice njegove dnevnika so bile usnjene, z zlatim vgraviranim imenom, medtem ko je bil sinov dnevnik zelo slabo ohranjen in ime »Jimmy« se je skoraj že dokončno izbrisalo.

Previdno je odprl svoj dnevnik in njegove oči so se ustavile na zapisu, ki je izstopal zaradi svoje kratkosti v primerjavi z drugimi zapisi:
Ves dan sem zapravil na ribolovu z Jimmyjem. Nič mi ni uspelo narediti.

Globoko je zavzdihnil in s tresočo roko je odprl sinov zvezek ter poiskal njegov zapis na ta isti dan, 4. junija.  Z velikimi otroškimi  črkami je pisalo:
Z očijem sva šla na ribolov. Najboljši dan v mojem življenju.

(odlomek iz knjige To a child Love is Spelt T-I-M-E, Lance Wubbels in Mac Anderson)

Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.