Vaš otrok – vaš problem?

Obveznosti doma, obveznosti v službi in včasih smo že tako utrujeni, da sploh ne vemo, čemu bi dajali prednost. Velikokrat slišimo reči – majhni otroci, majhni problemi, veliki otroci, veliki problemi. Toda o tem bi se dalo razpravljati.  Spomnim se, ko sta bila moja otroka še v plenicah (eh, majhni problemi!),  neke debate v krogu znancev, ki imajo starejše otroke (e, to ti  je veeelik problem!) in so mi začeli pametovati in z dejstvi dokazovati, da so problemi v skladu z rastjo otrok čedalje večji. Ne glede na to, da se takrat še nisem tako zavzeto “ukvarjala” sama s sabo (beri – ampak bolj z drugimi)  in so bili problemi takrat res povsem drugačne oblike kot danes, sem ostro nasprotovala:  da prvič, na otroke res ni dobro gledati kot na problem in drugič, da mojemu takratnemu pomanjkanju spanja in energije (kar je bil zame morda res še največji problem) res nima nihče pravice zmanjševati teže in pomena. Takrat bi dala vse že za  2 noči  neprekinjenega spanca (za vsaj 5 ur, da se razumemo, nisem hotela preveč izzivati sreče…). Kako je to lahko, povejte mi,  kaj manjši problem od tega, da moram danes z otrokom delati naloge in referate (ok, tega si nisem jaz izmislila ;))!


Nazaj k temu, da so me že večkrat poskušali prepričati, da bodo moji otroci postajali čedalje večji problem.  Prihajalo je iz vsemogočih ust in strani. Saj niti do besede nisem mogla, ker jaz pač “nič ne vem, ker imam otroke šele v vrtcu”. “Počakaj, da grejo v šolo!”  Ok. Tudi ta je prišla. “Ja, ampak počakaj, da boš imela oba v šoli! Takrat šele nastopijo obveznosti!”  Jaz ugovarjam: ” Se pravi, da potem ne gre toliko za problem, kot za obveznosti?”  Težko jim prideš do konca, mogoče bodo popustili naslednje leto, ko bosta oba “končno” v šoli :)… 
Ampak ne glede na to, šola je spet tukaj in nekaj izkušenj vendarle z njo že imam, zato si bom drznila pod drobnogled vzeti te naše “probleme”, ki so menda iz leta v leto večji.  Po eni strani smo starši že kar nestrpno pričakovali konec počitnic, ob vseh drugih obveznostih pa je mnoge starše obenem razumljivo strah 1. septembra – začetka šole, ker z njim nastopijo nove aktivnosti, popoldanske naloge, red -dodatne obveznosti. Oziroma vsako leto večji problemi.  In kot vedno je zanimivo, kako zelo smo si različni. So taki, ki bodo svoje otroke vpisali v vse mogoče aktivnosti in se bodo v naslednjih 10-ih mesecih vse družinske dejavnosti med tednom bolj ko ne odvijale v avtu (in v kakšnem obcestnem fast foodu na poti domov).  Velik problem. In zelo veliko obveznosti. Nekateri bodo cele popoldneve sedeli z otroki za knjigami in jih že n-tič priganjali in grajali, kako da si tega ali onega že ne morejo enkrat zapomniti. Velik problem. Velike obvezbosti. In so taki, ki bodo svoje otroke iz usmiljenja rajši prikrajšali za to in se bodo sami učili namesto njih – in jim pisali naloge, delali referate in pisali obnove domačega branja itd. Zakaj že – a ja, veliko uslugo jim delajo … Nesporno, tudi to je velik problem. In še večje obveznosti. So  potem tudi taki, ki imajo že tako preveč drugih obveznosti in se jim zvečer, ko pojejo svoj prvi konkreten obrok, kratkomalo res ne da težiti še za naloge (s polnim želodcem se nikomur ne da).  Se bolj ko ne izgovarjajo na utrujenost, pa vendarle naslednje jutro spet v  naglici težijo svojim otrokom in globoko v sebi upajo, da je vse tako kot mora biti. Jp, velik problem. Veliko obveznosti, ki jih izčrpujejo. In nenazadnje smo tudi taki (no, vsaj upam, da res nisem edina!),  ki imamo nekoliko drugačen pristop in želimo, da otroci šolo delajo in naredijo bolj ko ne sami. Ker nam je očitno jasno, da jo delajo zase.  Kadarkoli sem doma naletela na poskus „hvatanja krivin“ in izgovarjanja, da se moji prvorojenki  ne ljubi pisati naloge, sem samo sebe že večkrat slišala reči: „Erika, v šolo hodiš ti, ne jaz. Jaz sem svojo že naredila, zdaj gre zate. In če boš jutri v šoli brez naloge, bo učiteljica pač huda nate, ne name.” (vsaj upam ;)). No, in mogoče je to še največji problem – ampak ne zame, za druge, kajti dobim nemalo zgroženih pogledov, ker sem tako „kruta“ do svojega otroka.  Ker tako v nič dajem moj problem. Izpade tako, kot da mi je popolnoma vseeno za otroka in njegove  rezultate. Veste kaj, ne bi se mogli bolj motiti. Vendar opravičevala se za to res ne bom. Želim pa vam položiti na srce.  So vaši otroci res problem ali vi sami delate probleme iz najbolj življenjskih stvari? Sama imam do zdaj občutek, da je mojih obveznosti s tem, ko Erika in Patrik rasteta kvečjemu manj, ne več. Odvisno od tega, kako se organiziram in koliko kompliciram.

Biti mama poln delovni čas je eno od najbolje plačanih poklicev, če upoštevam, da je plačilo zanj čista ljubezen. 
~ Mildred B. Vermont

 

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Marija
Gost

Saša se popolnoma strinjam s tabo! Otrokom je potrebno dati možnost, da sami nabirajo svoje izkušnje, mi moramo biti le senca, ki jih spremlja, če bi bilo tako hudo, da bi bilo potrebno posredovati. To je najboljša šola, pa če se še tako “kruto” sliši! Rezultati pridejo, garantiram!!!:))
LP
Marija