Vedno imaš (vsaj) dve možnosti

Jerry je bil človek, ki ti je šel lahko hitro na živce – vedno je bil namreč dobre volje in vedno je  znal kaj pozitivnega povedati. Kadarkoli ga je kdo vprašal, kako je, je z nasmehom odgovoril: »Če bi se počutil še boljše, bi bilo že kičasto!«

Bil je prav poseben vodja restavracije; kadar je menjal službo, je z njim odšla tudi večina drugih natakarjev.  Se sprašujete, zakaj? Zato, ker je imel Jerry prav poseben odnos do življenja in ker je znal delati z ljudmi. Če je imel kdorkoli od njegovih sodelavcev slab dan, ga je bil Jerry vedno pripravljen poslušati in ga spodbuditi, naj pogleda na težavo s pozitivne strani.

Ko sem se to videl sam,  sem postal radoveden, zato sem ga nekega dne vprašal: »Jerry, ne razumem! Nihče ne more biti ves čas pozitiven! Kako ti to uspeva?« In Jerry mi je odgovoril: » Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, da imam danes dve možnosti. Lahko se odločim, da sem dobre volje ali pa se odločim, da sem slabe volje. Rajši se odločim za dobro voljo. In vsakič, ko se zgodi kaj slabega, izbiram med tem ali bom žrtev ali pa, da se iz tega nekaj naučim; rajši izberem, da se kaj naučim. Vedno, kadar nekdo pride k meni in se pritožuje, izbiram med tem, da sprejmem njegovo pritoževanje ali pa, da mu pokažem bolj pozitivno plat življenja. Odločim se za pozitivno plat.« »Ja, seveda, … to ni tako enostavno,« sem ugovarjal. »Ja, pa je,« je rekel Jerry. »Celo življenje gre za odločitve. Ko se znebiš vse navlake, je vsaka situacija v bistvu izbira. Ti se odločaš, kako se boš v posamezni situaciji odzval. Ti se odločaš, ali boš dobre ali slabe volje. Skupni imenovalec je: tvoja odločitev je, kako boš živel.«

Njegove besede so mi dale misliti. Kmalu zatem  sem zapustil gostilništvo in z Jerryjem sva izgubila stike, kljub temu pa sem se pri večjih življenjskih odločitvah pogosto spomnil nanj.

Mnogo let kasneje sem izvedel, da je Jerry naredil nekaj, česar v gostinstvu nikoli ne smeš narediti – zjutraj je pozabil zakleniti zadnja vrata gostilne in presenetili so ga trije oboroženi roparji.  Ukazali so mu, naj odklene trezor, Jerry pa je bil tako prestrašen, da se ni mogel spomniti kombinacije. Roparji so ga v paniki ustrelili in zbežali. Na srečo so Jerryja kmalu zatem našli sodelavci in odpeljali so ga na urgenco.  Po 18-urni operaciji in več tednih na intenzivni negi, je končno lahko prišel domov.

Približno šest mesecev po nesreči, sem ga spet videl.  Ko sem ga vprašal, kako je, mi je odgovoril: »Če bi bil bolje, bi bilo že kičasto. Bi rad videl moje brazgotine?« Odklonil sem, želel pa sem vedeti, kaj se mu je podilo po glavi v trenutkih ropa. »Veš, najprej sem pomisli, da bi moral zakleniti zadnja vrata,« mi je odgovoril. »Potem, ko pa sem ranjen ležal na tleh, pa sem se spomnil, da imam dve možnosti: lahko izberem življenje ali pa izberem smrt. Odločil sem se za življenje.« »Ali te ni bilo nič strah? Si izgubil zavest?« sem ga vprašal. Jerry je po kratkem razmisleku nadaljeval: »Reševalci so bili odlični. Kar naprej so mi govorili, da bo z mano vse v redu. Toda, ko so me pripeljali na urgenco in ko sem zagledal izraze na obrazu zdravnikov in sester, me je zares postalo strah. V njihovih očeh sem lahko prebral ‘ta človek je mrtev’. Takrat sem vedel, da moram nekaj narediti.«

»In kaj si naredil?« sem ga vprašal. »No, tam je bila neka ogromna medicinska sestra, ki mi je na ves glas postavljala vprašanja, med drugim, če sem na kaj alergičen.  ‘Ja,’ sem odgovoril in vsi so se zazrli vame in čakali, kaj bom rekel. Globoko sem vdihnil in  zavpil: ‘Na metke!’ Medtem ko so se smejali, sem jim rekel: ‘Odločil sem se, da bom živel. Prosim operirajte me, kot da sem živ, ne mrtev.’«

Jerry ni preživel samo zaradi sposobnosti zdravnikov, pač pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa do življenja. Od njega sem se naučil, kako pomemben je odnos do življenja – vsak dan lahko izberem, da živim izpolnjeno.
(neznan avtor)

Zdaj imate vsaj dve možnosti: lahko pozabite to zgodbo in sporočilo v njej. Lahko pa si ga vzamete k srcu in ga (tudi) delite naprej.  Želim si, da boste izbrali drugo možnost. Jaz sem jo.

Vaša Saša

 

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.