5. ovira do uspeha: Pomanjkanje samodiscipline in vztrajnosti

Pride dan, ko enostavno ne veš, kako naprej.  Ko bi najraje ostal v postelji pokrit čez glavo. Danes je že eden  tistih dni, ko v meni vlada popolna zmešnjava.  In to se ponavadi zgodi, ko se obe Saši spet prerekata.  Spet tista manj prijetna izkoristi žuto minuto prve in dobiva prevlado in to zgleda nekako takole:  
S. izzivalno: »Sori, ampak daj mi povej, zakaj se že greš tole?” 
S. užaljeno:  »Kolikokrat ti bom še morala povedati, da se brigaj zase in me pusti pri miru, jaz že vem!«
S. posmehljivo: »Aja, saj res, ti si nekaj posebnega in ti moraš samo lepo misliti in vse ti bo “ratalo” …«
S. jezno:  »Kako si zlobna!”
S. pametno: »Ja, nekdo pa mora vedeti, kaj je dobro zate, če si sama tako naivna!«
S. že zelo nesamozavestno: »Ah, saj mogoče imaš pa prav, res je tako težko včasih.”
S. že blazno pametno: »Halo, pa kaj ti jaz že ves čas govorim!« …

Tole poslušam in po nekaj minutah (pa to je  res že veliko zame!) je mojega potrpljenja dokončno konec: »Zdaj pa nehajta, obe!  Zdajle bom lepo vstala, peljala otroka v vrtec in šolo, potem se bomo pa me tri malo pogovorile. Do takrat pa, da ne slišim niti besede! Ta pametna S. še kar ne neha izzivati: »Uu, me je že strah…«.  OK, zdaj imam pa dovolj! Če misliš, da mi boš pokvarila dan, se motiš. Pa kaj bi ti rada danes pravzaprav dosegla, da slišimo? »Daj, Saša umiri se no, saj nisem nič slabega mislila. Ampak odkar si se tako intenzivno začela sama s sabo ukvarjat, si postala tako nekako dolgočasna, disciplinirana, tega pri tebi prej nisem bila vajena.«  Aha,  sem si mislila, ta pametna in neredoljubna Saša je spet nekoliko zapostavljena. Ampak to me še najmanj vznemirja. Priznala je, da sem postala disciplinirana, je to mogoče?

Pa poglejmo, s čim se si zaslužila tale pridevnik “disciplinirana”.  Še ne  tako dolgo nazaj  sem  bila mogoče res malo bolj neorganizirana. “Malo?”  Ok, no, precej.  Niti pod razno si nisem predstavljala,  da ima moja lastna neorganiziranost veliko ali še največ opraviti s stresom, ki mi je sledil na vsakem koraku.  Zelo na hitro sem se morala ločiti od njega in prosim lepo, to nikakor ni bilo lahko »delo«.  Tudi, ko sem ostala doma mi je še kar sledil na vsakem koraku;  delala sem več stvari naenkrat, obenem pa nisem bila  prav posebej pozorna, kaj sploh sem dokončala (vsega gotovo ne!). Hkrati pa sem ure in ure študirala, brala, študirala, kopičila tone informacij, da mi je skoraj glavo razneslo. Vse v dobri veri, da pomagam sebi in da bom tako lahko pomagala tudi drugim.  Toda od prezasičenosti z informacijami  sem  v neki točki obtičala. Hvala bogu (no, coachingu bolj :)), končno  sem začela analizirati svoje lastno početje.  Zavedala sem se, da  to ne pelje nikamor, moram najti načine, da bom postala bolj učinkovita. Precej hitro mi je postalo jasno, da se bo treba veliko bolj osredotočiti  na tiste stvari, ki so mi pomembne  in tudi tiste, ki morajo biti narejene.  Ampak, kako, ko pa jih je toliko? Seveda, naslednji korak , treba je  bilo narediti prioritete.  Z velikim zanosom sem si obljubila, tako, kot mi je bilo naročeno, da jih bom imela stalno pred očmi.  Oprostite, ampak pojma nisem imela, da bo to tako težko.  Kako se upreti stari navadi, da je treba  takoj pogledati vsak mail, ki ti prileti v Inbox  in tudi odgovoriti nanje, da se ja komu ne zameriš (so me že kdaj okregali!).  Pa je šlo nekaj nekaj ur  in preden se lotiš prve  današnje prioritete, je treba že po otroke.  Ok, saj pride nov dan, danes ne bom več gledala pošte sproti. Super, mi še kar uspeva…  Pa mi v spodnjem delu ekrana začne utripati  Skype – imate sporočilo. Uau, to pa moram takoj odgovoriti.  Krasno, kar je na začetku  izgledalo, da mi bo vzelo samo nekaj minutk, se je razpotegnilo v enouren »klepet«.  Kje sem že ostala?  Aha, mailov je nabrž tudi že cel kup – o poglej, poglej, saj tale zadevica bi mi pa lahko še  prav prišla… No, zdaj pa res h konkretnim nalogam; kaj, a je možno, da je ura že toliko!?  In nekaj dni se potem trudiš, da si čimbolj osredotočen. Vse dokler se nekega dne ne zalotiš, da na spletu naletiš na zanimivo stran in se ti po nekaj sekundah branja na ekranu izpiše : “Saša, tole je sicer zanimivo branje – za kdaj drugič, trenutno ti nikakor ne pomaga pri dokončanju tvoje naloge.”  Hudiča, bi si vi upali brati naprej?! (Če vas zanima, kje dobite ta program.)

In tako do današnjega dne. Zunaj sivina, da te vse mine. Po stari (hm, novi?) navadi se usedem za računalnik, izklopim Skype, pogledam maile, odgovorim pomembne zadeve, zaprem pošto  in  preletim svoj seznam obveznosti.  Med njimi je bil danes  tudi tale zapis.  Ne, res nisem danes prav nič pri volji za  pametovanje in deljenje nasvetov in še najrajši bi se zabubila sama vase. Saj sem v končni fazi tudi jaz samo človek. Ki ve, kako v takih trenutkih paše malo samopomilovanja… Ampak ne, ne glede na to, kako lahko ali pa težko nam je, ne bom vam ustregla, da se prepustimo  malodušju! Zakaj že mi je tega treba?  Točno, ZAKAJ ŽE?!  Si že pozabila, zakaj ti je tako pomembno, da dosežeš svoj cilj?  Kaj bo to pomenilo zate in za tvoje življenje, ko boš svoj cilj dosegla?  Kaj bi pomenilo zate, če svojega cilja ne boš dosegla? Vem, zakaj in  zato ne bom odnehala.  A me slišita, vidve tam notri?! N-e   b-o-m   o-d-n-e-h-a-l-a! Disciplinirano in odločeno bom vztrajala do konca, pa če sem najbolj dolgočasna na tem svetu!  Samo luzerji odnehajo.  Zmagovalci  zmagajo.  Ko padejo, se poberejo in grejo naprej.

“Počivaj, če moraš, toda ne odnehaj! … ” – Edgar A. Guest, Don’t Quit Poem

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Opomni me na
Kristina
Gost
Kristina

Saša, res si lepo napisala, še lepše pa je to, da lahko samo velik človek govori o takih ovirah, ki slej ko prej res vsak naleti nanje, problem pa nastane, ker si noben tega ne prizna in živi v svetu iluzij, no, ti si pa res na dobri poti in verjamem, da bo na koncu ta pot zelo bogata. Pa še en verz: “Biti šampion je pomenilo ne odnehati, in to ne glede na težavnost okoliščin in ne glede na to, kako majhne se zdijo možnosti za uspeh. Če si dovolj pogumen, vzdržljiv in vztrajen, da prečkaš ciljno črto, si… Preberi več »