7 načinov, da preverite, ali ste v pogovorih osredotočeni samo nase…

O odnosih in komunikaciji je bilo napisanega že na tone.  Včasih imam občutek, da ni več kaj napisati. Pa je kljub temu naša komunikacija čedalje bolj porazna…
Star pregovor pravi, da imamo dvoje ušes in ena usta zato, da dvakrat manj govorimo kot poslušamo. Vse lepo in prav, mnogim uspe veliko manj govoriti in več poslušati – SEBE!

Če se pogosto  sprašujete, ali ste neko stvar dobro povedali, zakaj niste bolje povedali, zakaj vas niso razumeli, ipd. ali pa se pritožujete, ker se po pogovorih počutite slabo, potem ste pri pogovorih očitno osredotočeni samo nase in na svoje potrebe. Dobra komunikacija se namreč ne začne s poslušanjem, kot večkrat slišimo, pač pa s tem, ko postanemo pozorni tudi na potrebe sogovornika in na to, kaj razmišlja in kako se počuti. Vem, “to je tako težko” boste rekli. Ali pa “zakaj pa moram biti jaz tisti/-a, ki mora skrbeti, da se bodo drugi počutili bolje?”  In moj odgovor je: ni vam treba.

Vse je stvar izbire. Pretehtajte  sami in se poslušajte, ko se boste naslednjič pogovarjali s partnerjem, otrokom, prijateljem/prijateljico…  Kako vplivate na sogovornike? Delujete vzvišeno? Ste pokroviteljski? Ste samo nesigurni vase? Hočete še naprej biti taki?

Izvedla sem manjšo raziskavo na temo “Kaj nas pri drugih v pogovoru najbolj moti?”, ki je namenoma zastavljena s stališča, da smo v pogovorih zaverovani vase – kako se mi počutimo v pogovorih, in ne mislimo na partnerjeve/sogovornikove/otrokove potrebe. Izpostavila sem prvih sedem odgovorov, ki ste jih izbrali v točno takem zaporedju in pojasnila sem, kakšni občutki se nam pojavijo in zakaj. Predlagam, da jih preslikate v sogovornika in hitro boste začutili, da jih ne želite več uporabljati v pogovorih.  Pa veliko sreče! 🙂

Kaj me v pogovoru z drugimi najbolj moti?

1. “Če me nekdo vpraša za mnenje, potem pa nič ne naredi ali pa se naslednjič spet pogovarjamo o tem… (ali pa naredi ravno obratno od tega, kar sem mu svetoval/-a).”
To nas prizadane zato, ker stvari jemljemo preveč osebno in ker mislimo samo nase.  Mislimo, da nas oseba ne jemlje resno  in da ne ceni našega mnenja in časa. Pogosto pa to namreč  nima veliko ali skoraj nič opraviti z nami osebno, ampak je zgolj vsak posameznik tisti, ki je odgovoren za svoje življenje – to ali bo naše mnenje upošteval ali ne, ni odvisno od nas, pač pa od njega. Ne sekirajte se zaradi tega. Pomislite na to, da ste osebi pač prijazno povedali, kako vi gledate na situacijo in kaj bi vi na njenem mestu naredili – ampak vi niste na njene mestu, ona je. Nikakor pa ne bodite preveč »pametni«, ko dajete nasvete in nikakor ne bodite domišljavi, da se kaj takega vam ne more zgoditi. Nihče ne mara slišati, da je nesposoben, drugačen, čuden.  Nič hudega ne bo, če boste osebi tudi prijazno povedali, da ste se zdaj o tem že veliko preveč pogovarjali in da bi zdaj res že bil čas, da tudi naredi kaj v zvezi s tem, ker samo pogovarjanje o težavi ne bo rešilo problema.

2. Če mi nekdo svetuje, brez da ga prosim za mnenje.”
Spet jemljemo osebno in nismo hvaležni, da nam je nekdo sploh hotel pomagati. Povejte iskreno: bi rajši, da vam nikoli več nihče nič ne reče, ker ga niste za to prosili ali pa da vam povejo, kaj si mislijo in pač tega ne jemljete več tako osebno? Večinoma so namreč nasveti dobronamerni, sploh, če veliko govorimo o svojih težavah in bi drugi radi videli, da gremo preko tega. Pravzaprav ni toliko težava v tem, da nekomu svetujemo, čeprav nas ni vprašal za nasvet ali mnenje, kot je bolj težava v tem, da ne maramo, da nam kdorkoli “pametuje”  na  način, “le kako se ti je to lahko zgodilo!” ali “kako si lahko dopustil, da je prišlo tako daleč!” ipd. Gre torej za to, da sogovorniku damo ustrezno spodbudo, namesto, da ga opominjamo, da je nesposoben. Poleg tega je pomembno tudi, da ga razumemo in ga potolažimo na način, da zagotovo ni edini, ki to doživlja, ampak, da imamo vsi težave in da se vsi od časa do časa “zataknemo”.  Zagotavljam vam, da se nihče ne bo branil vašega nasveta, če mu boste dali občutek, da lahko reši vsak svoj problem in da mu stojite ob strani. Poskusite pa naslednjič vseeno dobiti privolitev z vprašanjem: “Dovoliš, da povem, kaj si jaz mislim o tem?”

3. “Ti si kriv-a! (to je vse zaradi tebe!)”
Mislim, da je odveč dodati vse besede. Zapomnite si, da kadarkoli z enim prstom pokažete na drugo osebo, so trije obrnjeni proti vam – vse se vam bo vrnilo 3x!)

4. “Sem ti rekel/-la!”
S temi besedami želimo biti pomembni in velikokrat se le stežka zadržimo, da jih ne izrečemo (še posebej, če smo osebo opozorili na posledice, ki so se sedaj izkazale za resnične). Žal imajo te in tudi mnoge druge besedne zveze tudi preneseni pomen; sporočilo, ki ga skrivajo te besede je: neumen si bil, ker me nisi poslušal. Jaz sem pametnejši/-a od tebe… Uf, nič kaj spodbudno. In nič kaj bolj obzirno, če jih zapakiramo z drugimi besedami… Pomen je isti. Naslednjič se raje ugriznite v jezik ali uščipnite v dlan, preden vam zletijo iz ust, ker nikakor niso zaželene in namesto tega rajši recite: “veš, mislim, da imaš prav…”

5. “Kako, da tega nisi vedel/-a!”
Tudi s tem stavkom izražamo vzvišenost, premoč nad sogovornikom , podobno kot npr. “Vedel sem!”  Uporabljajte ta dva stavka in zanesljivo boste dosegli, da vam ljudje več ne bodo ničesar povedali, ker se ob vas ne bodo počutili pomembne. Tudi če res “vse” veste, dovolite drugim, da vam povejo, kar so želeli in da se počutijo koristne, ko vam lahko nekaj povejo. Zahvalite se jim za to.

6. “Zakaj moraš vedno to narediti? (Zakaj si tak/-a!)”
S tem stavkom želimo izraziti svojo nejevoljo, vendar pa osebi sporočamo, da nam kot tak-a ni všeč in da bi se moral-a spremeniti, da bi nam bil bolj všeč.  Ko nam to kdorkoli reče, slišimo samo: “z mano je nekaj narobe!” Seveda to nima nič opraviti s tem, pač pa vse z našo slabo samopodobo. Tudi, kadar sami očitamo drugim, je to znak, da sebe ne spoštujemo dovolj (zato nismo zmožni spoštovati drugih…)

7. “Zaradi tebe se počutim tako slabo/žalostna/jezna….!”
Tudi ta stavek je izraz slabe samopodobe in kaže na to, da iščemo vzroke za svoje počutje/srečo izven sebe. Mislimo, da  so drugi odgovorni za naše počutje in pogosto celo pričakujemo, da drugi poskrbijo za to, da se dobro počutimo. Seveda je razočaranje neizogibno, kajti resnica je, da sami izbiramo svoje počutje in se tako sami odločimo, kako bo neka situacija na nas vplivala. Nikogar ne moremo kriviti za svoje počutje.  Najbolj žalostno je, da ta stavek pogosto uporabljamo starši in s tem  otrokom izkazujemo pogojno ljubezen: “če se boš grdo obnašal-a, bom zelo huda/žalostna/ipd.” (In prav nič drugače ni, če rečemo “če boš priden-/na, bo mamica vesela”…). Otrokova podzavest namreč tako sporočilo interpretira kot “da ga bomo imeli radi samo, če… “ Če ga torej stalno zavajamo in nanj prelagamo odgovornost za naše počutje, se začne otrok boriti za našo pozornost in ljubezen in to počne tudi kasneje v odrasli dobi (dela vse, da bi pridobil ljubezen, toda partner mu kljub temu očita, da je za vse kriv on).

“Preden spregovoriš, se vprašaj, če je to, kar želiš povedati, res, prijazno, potrebno in koristno za sogovornika.  Če je odgovor nikalen, bo morda bolje, da tega sploh ne rečeš.” – Bernard Meltzer

Vaša Saša

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Opomni me na
Tina
Gost
Tina

Ne spada ravno pod ta zapis, pa vendar:
Kaj pa to, ko npr. so vsi okrog mene živčni, napeti, zateženi, zamorjeni, jaz pa bi rada bila vesela oz. nočem biti takšna kot oni? Kako doseči, da ne bo njihovo razpoloženje vplivalo name? Jaz npr. že če sem v prostoru, kjer se dva prepirata, prav čutim kako se prenašajo name negativne vibracije … Slaba volja je prav tako nalezljiva kot dobra, bi rekla.
(Na to razmišljanje me je napeljala zadnja točka v vašem zapisu.)