Kjerkoli že si, bodi tam

Eden glavnih razlogov, da nikakor ne najdemo sreče ali da si ne ustvarimo posebnega življenjskega stila je ta, da še vedno nismo usvojili umetnosti bivanja (biti prisotni tukaj in zdaj).

Ko smo doma, so naše misli še vedno prepojene s problemi in izzivi, ki jih imamo v službi. In ko smo v službi, prepogosto razmišljamo o težavah  doma.

Skozi dan gremo, ne da bi sploh zares poslušali, kaj nam drugi govorijo. Že mogoče, da slišimo njihove besede, toda ne vpijemo sporočila… Skozi ves dan se osredotočamo na pretekle izkušnje ali možnosti v prihodnosti. Tako zelo smo vpleteni v včerajšnji in jutrišnji dan, da Preberi več “Kjerkoli že si, bodi tam”

Če bi vedeli…

Vedno je ob novem letu veliko ugibanj, kaj nam bo prineslo leto, ki je pred nami.  Ker imamo  v naši družbi čedalje več simptomov, imamo temu primerno tudi čedalje več zdravil, hitrih tabletk in kar je drugih rulet. Preprosto vzameš tabletko  ali pa  pokličeš 090…

Vsak simptom ima vedno svoj vzrok. Vzrok našega strahu (pred prihodnostjo) se skriva v nevednosti. Palice se ustrašiš, če misliš, da je kača. Misliš, da ti bo  nekdo drug dal odgovore, če ne veš, da so vsi odgovori v tebi. Misliš, da drugi vodijo tvoje življenje, če ne veš, da ga vodiš sam…

“Intuicija je sveti dar in razum je njen zvesti služabnik” nas je svaril že Einstein. In samo poglejte, kje smo danes: ustvarili smo družbo, ki ceni služabnika in je povsem zanemarila naravni dar! Smo lahko še bolj oddaljeni od Preberi več “Če bi vedeli…”

Samo še 5 minut…

Na otroškem igrišču se je ženska usedla na klopco poleg  moškega.  “Tisti tam je moj sin,« je rekla in pokazala na majhnega fantka v rdeči jakni, ki se je ravno spuščal po toboganu.
“Kako prisrčen je,” je odgovoril moški. “Poglejte, tista punčka tam na kolesu, v beli obleki, pa je moja hčerka.”

Čez čas je pogledal  na uro in zaklical hčerki: “Lisa, ljubica, kaj ko bi zdaj šla?”  Lisa se je namrščila: “Samo še 5 minut, oči, pro-osim. Samo še 5 minut.” Očka  je pokimal, Lisa pa se je zadovoljno še naprej vozila s kolesom.

Minute so minevale, očka je vstal in ponovno zaklical: “Zdaj pa res greva, prav, Lisa?”  Lisa pa se je spet samo namuznila in moledovala: “Oči, samo še 5 minut, prosim, obljubim, da potem pa res greva!« In moški se je samo nasmehnil ter povsem mirno rekel: “Ok, pa naj bo. Še 5 minut.”

“Moram priznati, da ste pa precej potrpežljivi,” se je odzvala ženska na klopci.

Moški se je ob tem nekoliko zamislil in šele čez nekaj trenutkov rekel: “Veste…moj prvi sin, Lisin starejši bratec, Tomi, je lansko leto umrl v prometni nesreči. Ko se je vozil tukaj blizu s kolesom, ga je zbil pijani voznik. Nikoli nisem preživel veliko časa z njim, vedno sem bil tako zaposlen s svojo službo. danes bi dal vse, da bi z njim lahko preživel  vsaj še 5 minut.  Prisegel sem si, da pri Lisi ne bom ponovil iste napake… Ona misli, da ima še 5 minut, da lahko uživa na kolesu. V resnici pa imam jaz še 5 minut, da jo lahko opazujem pri igri…”

V življenju gre za to, da se odločamo, kaj nam je najbolj pomembno.
Kaj je vam najbolj pomembno, koliko svojega časa temu namenjate?
Posvetite danes nekomu, ki vam pomeni največ na svetu,  vsaj 5 minut svojega časa in bodite hvaležni zanje.

Rada vas imam!

Saša