Razlika med poslušati in slišati (aktivno poslušanje)

MIHA: Sranje, oči, totalno sit sem te šole!
OČE: Zakaj?
MIHA: Ah, čista izguba časa.
OČE: No, vsi se včasih tako počutimo. Tudi meni se je zdelo tako. Le malo moraš potrpeti, pa bo minilo.
MIHA: Ne vem, zakaj ne morem jaz biti tako kot Jan. Ima svojo delavnico in zasluži veliko denarja.
OČE: Ti nisi kot Jan. Jan je že zamudil izobraževanje. Verjemi mi, nočeš končati kot on.
MIHA: Kaj pa je narobe z Janom?!
OČE: Saj nisem rekel, da je kaj narobe z njim. Gre samo za to, da ti ne boš zapravil priložnosti za dobro izobrazbo… po vsem, kar sva z mamo naredila zate.
MIHA: Pa saj vaju nikoli nisem prosil za to!
OČE: Sicer pa, če bi malo manj časa preživel za računalnikom in več za šolo…
MIHA: Ah daj no…brez veze…Pozabi, nočem več govoriti o tem!*

Se tudi pri vas doma večina pogovorov konča nekako tako? Kdaj ste se nazadnje pogovarjali z nekom in ste tudi zares slišali, kaj vam je želel povedati (še posebej vašega otroka)?

Seveda boste najbrž rekli, da tudi vas že dolgo ni nihče poslušal. Kaj šele slišal!  Večinoma namreč slišim pritožbe, da se je z drugimi nemogoče pogovarjati, ker sploh ne poslušajo. Poznam tudi ljudi, ki na prvi pogled  delujejo kot dobri sogovorniki Preberi več “Razlika med poslušati in slišati (aktivno poslušanje)”

Preden boste naslednjič pili in vozili…

Še eno ganljivo zgodbo, času primerno,  želim deliti z vami. V prazničnem vzdušju, ali pa kdaj drugič, bo marsikdo popival in se nato usedel za volan. In če bo prebral to zgodbo, bo morda naredil drugače. Prosim, naredimo drugače – in delimo to zgodbo!

Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi  nakupila še zadnja darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela pritoževati:”To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam!”

Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. “Ko bi se le lahko spravila v  posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec!” Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač? Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. Žalostno je božal punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta punčka. Fantek se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega:  “Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?” Starejša gospa je  odvrnila: Preberi več “Preden boste naslednjič pili in vozili…”

V krizi: kako se naučite prepoznavati dobre stvari…

Dandanes, ko je toliko govora o krizi in o pozitivnem razmišljanju kot rešitev iz krize na drugi strani, včasih postanem že kar rahlo vznemirjena (kar je samo lepši izraz za jezna). Odločila sem se, da napišem nekaj vrstic na temo famoznega pozitivnega razmišljanja – pa obljubim, da ne bom leporečila, ker to ni v moji navadi. Tako da se opravičujem, če ste pričakovali, da vam bom rekla, »samo pozitivno razmišljajte in vse bo v redu!« Ker tega niti slučajno ne bom. Še posebej, ker  bi s tem pokazala veliko neobzirnost, če ste po naravi večni pesimist ali pa ste slučajno eden izmed tistih, ki ga je posrkal vrtinec stanja v družbi in ste zadnje čase pod hudimi osebnimi obremenitvami. In če bi se zjutraj Preberi več “V krizi: kako se naučite prepoznavati dobre stvari…”

Zgodba o obvladovanju jeze

Nekoč je živel deček, ki je bil zelo nagle jeze. Njegov oče mu je nekega dne izročil vrečko z žeblji in mu naročil, da mora vsakič, ko bo spet izgubil živce, zabiti en žebelj v ograjo na vrtu.

Prvi dan je deček zabil v ograjo 37 žebljev. V naslednjih nekaj tednih, ko se je že naučil bolje obvladati svojo jezo, se je število žebljev postopoma, a občutno zmanjševalo. Ugotovil je, da je celo lažje obvladovati jezo, kot zabijati tiste žeblje v ograjo…

Končno je Preberi več “Zgodba o obvladovanju jeze”

Svetu lahko pomeniš le eno osebo, toda eni osebi lahko pomeniš ves svet!

V medli svetlobi podstrešja se je starec sklonil in se usedel h kupu škatel pri oknu. Obrisal je z njih pajčevino, odprl škatlo na vrhu  in potem previdno iz nje dvigoval en album s fotografijami za drugim. Njegove oči, nekoč tako jasne, danes tako medle, so iskale tisto, kar ga je privedlo sem…

Začelo se je z ljubečimi spomini na ljubezen njegovega življenja, ki je umrla že pred mnogimi leti in nekje med temi starimi albumi je bila njena slika, za katero je upal, da jo bo Preberi več “Svetu lahko pomeniš le eno osebo, toda eni osebi lahko pomeniš ves svet!”

Ko te gledam, kako spiš

Dragi moj otrok, smuknila sem v tvojo sobo, da bi sedla k tebi  medtem ko spiš in za nekaj trenutkov opazovala tvoje dihanje. Tvoje oči so mirno zaprte in nežni svetli kodri ti obrobljajo obraz. Pred nekaj trenutki, ko sem se v delovni sobici ukvarjala s papirji, me je zagrnila žalost, ko sem premišljevala o dogodkih tega dne. Nisem mogla več zbrano delati, zato sem morala priti k tebi na pogovor v tišini, medtem ko počivaš.
Zjutraj sem bila nepotrpežljiva s teboj, ko si postopal naokrog in se počasi oblačil in sem ti zabrusila, da ne bodi tak počasne. Ozmerjala sem te, ker si založil svojo izkaznico za malico in z mrkim pogledom pospravila ostanke zajtrka, ko si se popacal po majici. “Že spet?” sem zavzdihnila in zmajala z glavo. Plaho si se mi nasmehnil in dejal: “Adijo, mamica!” Preberi več “Ko te gledam, kako spiš”

Samo še 5 minut…

Na otroškem igrišču se je ženska usedla na klopco poleg  moškega.  “Tisti tam je moj sin,« je rekla in pokazala na majhnega fantka v rdeči jakni, ki se je ravno spuščal po toboganu.
“Kako prisrčen je,” je odgovoril moški. “Poglejte, tista punčka tam na kolesu, v beli obleki, pa je moja hčerka.”

Čez čas je pogledal  na uro in zaklical hčerki: “Lisa, ljubica, kaj ko bi zdaj šla?”  Lisa se je namrščila: “Samo še 5 minut, oči, pro-osim. Samo še 5 minut.” Očka  je pokimal, Lisa pa se je zadovoljno še naprej vozila s kolesom.

Minute so minevale, očka je vstal in ponovno zaklical: “Zdaj pa res greva, prav, Lisa?”  Lisa pa se je spet samo namuznila in moledovala: “Oči, samo še 5 minut, prosim, obljubim, da potem pa res greva!« In moški se je samo nasmehnil ter povsem mirno rekel: “Ok, pa naj bo. Še 5 minut.”

“Moram priznati, da ste pa precej potrpežljivi,” se je odzvala ženska na klopci.

Moški se je ob tem nekoliko zamislil in šele čez nekaj trenutkov rekel: “Veste…moj prvi sin, Lisin starejši bratec, Tomi, je lansko leto umrl v prometni nesreči. Ko se je vozil tukaj blizu s kolesom, ga je zbil pijani voznik. Nikoli nisem preživel veliko časa z njim, vedno sem bil tako zaposlen s svojo službo. danes bi dal vse, da bi z njim lahko preživel  vsaj še 5 minut.  Prisegel sem si, da pri Lisi ne bom ponovil iste napake… Ona misli, da ima še 5 minut, da lahko uživa na kolesu. V resnici pa imam jaz še 5 minut, da jo lahko opazujem pri igri…”

V življenju gre za to, da se odločamo, kaj nam je najbolj pomembno.
Kaj je vam najbolj pomembno, koliko svojega časa temu namenjate?
Posvetite danes nekomu, ki vam pomeni največ na svetu,  vsaj 5 minut svojega časa in bodite hvaležni zanje.

Rada vas imam!

Saša