Dom, otroci, nakupi, otroÅ¡ki rojstni dnevi, pospravljanje, čisto za vse sem sama. Moj mož ne naredi nič, edino kar zna, je da mi očita, da ne vidim, kako je priden. Resno??! Vsake toliko mogoče zloži perilo in posodo v pomivalni stroj, včasih tudi posesa,  res naporno!, a je mogoče on kdaj pohvalil mene, ko sem raztrgana na vse konce, da sploh ne vem več kje se me glava drži!!!”

Uf, kot da bi jaz to napisala. Res sem se nekoč tako počutila. A moj mož Å¡e danes ne sesa, tako da… 😉

Bi rekla, da tale mož kljub vsemu naredi precej več kot marsikateri drugi, a tole tukaj ni bistvo. Bistvo je, da se on počuti, da ona ne ceni njegovega doprinosa on pa tudi ne njenega. In potem se znajdeta v začaranem krogu, kjer se oba smilita sama sebi, le drug drugemu ne…

Lahko bi to težavo pogledali iz več zornih kotov, a danes iz tega:

Kolikšen je v resnici tvoj delež v odnosu?

Zaradi občutka, da nismo dovolj dobri, imamo v sebi težnjo, da ves čas primerjamo sebe z drugimi, tudi s partnerjem. In tako skoraj ves čas tehtamo; ‘ker sem jaz naredila to, bi moral on zdaj narediti to’, ali ‘ti si Å¡el večkrat ven kot jaz, zato grem danes jaz’, ali ‘dokler ne bo naredil tega in tega, tudi jaz ne bom naredila tega in tega’ ipd.  ÄŒim sama danes opazim, da se mi v glavi začnejo poditi takÅ¡ne in podobne misli,  si takoj rečem, da se to ne bo dobro končalo…

Vsi smo posluÅ¡ali in Å¡e posluÅ¡amo, da morata v odnos oba vložiti enako, pol – pol, 50-50. Toda, če vložim samo 50% tega, kar lahko, kje je potem druga polovica mojih zmožnosti?

Seveda gre v vsakem odnosu za določeno ravnotežje. Ravnotežje je zdravo. Nikakor ne bi bilo pošteno, da bi samo eden vedno naredil vse, drugi pa ničesar.  Ali da bi eden vedno popustil, drugi nikoli. Ali da bi eden lahko vedno poskrbel zase, drugi pa se samo žrtvoval za družino.

Toda s tem se nam pravzaprav sploh ne bi bilo treba obremenjevati, saj za to vedno poskrbi mati narava s svojimi zakoni (“kar seješ, to žanješ”). Narava bo vedno poskrbela, da bo uravnotežila življenje, tudi, če to pomeni, da bo ‘izločila’ vse, kar ni uravnoteženo.

Težave in občutek, da plavaÅ¡ proti toku, imaÅ¡ le, ko se ‘upiraÅ¡’ naravnim zakonom in v odnosu postaneÅ¡ preračunljiv (‘naredila bom samo toliko, kot on/drugi’), maščevalen (‘milo za drago’) in sovražen (‘za vse sem sama, dovolj ga imam!”)

Za ustrezno ravnotežje v odnosu je tudi povsem naravno, da je nekdo dober za nekaj, nekdo pa za nekaj drugega. Kakšen smisel je potem v tem, da od partnerja pričakuješ, da bo enako dober ali še boljši v stvareh, ki jih ti znaš odlično narediti?

Namen  je (oziroma bi vsaj moral biti), da vsak za odnos in v odnosu naredi to, kar zna najbolje, torej da se za odnos potrudi najbolje, kot se lahko. Če boš delal in prispeval v odnos, kar znaš najbolje (kar je naravno  ‘v tebi’) in ne boš razmišljal o tem, da bi tudi partner moral zdaj enakovredno prispevati svoj delež, se bo odnos naravno uravnotežil. To je tako gotovo, kot je gotovo, da bo predmet padel na tla, če ga spustiš iz rok (pa nimaš potrebe, da ta zakon preveriš, a ne ;-)). Manj kot boš torej o tem razmišljal in se obremenjeval, in bolj kot boš to upošteval, prej in bolj bo odnos uravnotežen.

Tole ne velja samo za partnerski odnos, pač pa za vse odnose: naredi nekaj za drugega zato, ker to lahko narediš, ker znaš narediti in ne zato, da boš dobil kar koli v zameno.

“Partnerski odnos ni 50-50. Ločitev je 50-50. Odnos mora biti 100-100. Ne gre za to, da vsak v odnos vloži polovico, pač pa da vsak vloži največ, kar lahko!”

Tvoj naslednji korak

ÄŒesarkoli se boÅ¡ danes lotila, karkoli boÅ¡ delala, se opozori, da ne gre za to, kaj boÅ¡ imela od tega, pač pa, da to lahko narediÅ¡. Naredi po svojih najboljÅ¡ih zmožnostih in ne kalkuliraj. Ne pričakuj ničesar v zameno. Ne pričakuj, da če si ti poklicala njega/njo, da je zdaj on/ona na vrsti, da pokliče tebe (ženske smo sploh dobre v tem…).  Ne razmiÅ¡ljaj o tem in ne pričakuj, da če si bila z nekom prijazna samo zato, da bi bil tudi on prijazen do tebe, da bo tudi zares prijazen do tebe.

In naj za konec še poudarim, da  100-100 ne pomeni, da si vedno 100%, ker ne moreš biti. Lahko pa si vsak dan malo boljši… In če boš kdaj še opazila, kaj vse naredi partner (pa sama tega ne delaš), potem pa je to sploh dodaten plus.

In zdaj bi rada vedela, ali tudi sama pogosto razmišljaš na način daj-dam/dam-daj? Še vedno misliš, da si sama za vse ali pa morda le nisi opazila, kaj vse partner dela/zna in je morda nehal marsikaj delati ravno zato, ker ima  občutek, da njegovo delo ni vredno?

Gradimo odnose!

Saša