In še vedno sem tukaj :)

Uau. Ne morem verjeti, da je že eno leto.  V novembru mineva prvo leto, odkar delim svoja razmišljanja in nasvete z vami v tej obliki in odkar vas na podlagi lastnih izkušenj skušam opogumiti, da greste tudi sami po poti, ki je (naj)boljša za vas. Naši rezultati so tisti, ki povedo direktno o tem, kaj smo počeli v preteklosti.  Če nam niso všeč, moramo spremeniti svoje navade. Vas zanima, kakšni so moji  rezultati  v tem prvem mladem letu in ali sem zadovoljna z njimi?  

Pa poglejmo. Uf… bilo je pestro. Nedvomno nova prelomnica na moji poti. Skoraj povsem sem že pozabila na strahove, ki so me morili, preden sem začela s svojim blogom.  Imam sploh kaj pametnega povedati? Na srečo so pozitivni odzivi premagali strah. Kdo me bo videl, kdo me bo bral, kdo me bo razumel in kdo sem jaz, da bi me sploh kdo upošteval? Pozitivni odzivi in  prvi, ki so se opogumili narediti prvi korak in tudi  to razmišljanje je  bledelo. Bom s tem lahko preživela, se morda ne slepim, da mi bo uspelo, kako dolgo bo trajala negotovost? Ta strah je med bolj vztrajnimi. Naravnost “obožujem” ga. Ker me vsakič znova opomne, da se ne smem oddaljiti od svojega bistva – da se moram še naprej vztrajno izboljševati, ker se bo le s tem izboljševal tudi moj posel …

Želim si, da boste razumeli, da nisem veliko drugačna od vas. Tudi jaz imam še vedno svoje majhne in velike bitke, majhne in malo manj majhne strahove, ki me skušajo nadzirati. Včasih jim še uspe dobiti  kakšno  manjšo bitko, v veliki večini primerov pa jih že kar lepo obvladam. Ne želim evforično razlagati, da je bilo preteklih 365 dni zame vse vau,  super truper in oh in sploh krasno, ker se mi to ne bi zdelo pošteno do vas. In predvsem, ker to ni res. Seveda so bili vzponi in seveda so bili tudi padci. Vsak začetek je težek in tudi moj je bil in je še vedno in tega ne želim olepševati. Želim pa poudariti, da na lastni koži iz dneva v dan preizkušam, dokazujem,  da se vztrajnost splača in da če si seme, ki si ga tako skrbno položil v zemljo,  skrbno zalival in ga potrpežljivo opazoval,   slej ko prej vzklije in se razbohoti. Iz dneva v dan obisk na strani raste in lepo raste tudi lista prejemnikov nasvetov za osebno rast…

Veliko bi lahko napisala o tem, kako  dojemam ta proces  osebnega  napredovanja   in kaj vse sem se v tem letu novega naučila o sebi in o drugih. Ampak nemogoče je vse to strniti v eno objavo (več o tem lahko izve vsakdo, ki me o tem povpraša in ki me prosi za pomoč). Želim pa prav posebej izpostaviti eno določeno izkušnjo: tisto, ki me je nedvomno v tem letu najbolj oblikovala, utrdila in spodbudila (česar leto nazaj še nisem niti slutila) – to je  moč, prav posebna moč, ki jo imamo samo me, ženske. Nikoli nisem dvomila v to, da smo močne, da smo enako ali celo bolj sposobne  od moških ali da nam ne bi pripadalo to, kar pripada njim. Toda v zadnjem letu sem dobila le še več potrditev, da se ženske zares šele prebujamo, da naše sposobnosti šele prihajajo do izraza,  da naš čas trenutno veliko bolj potrebuje močne ženske kot moške. Pa brez zamere, dragi moški  :).  Vam bom pojasnila, zakaj čutim tako, pa ne samo jaz…

Ni nobenega dvoma. Moški so (ste) drugacni. Ko sem se pred dvema letoma na križišču življenja odločala ali naj grem levo ali desno, res nisem razmišljala o tem, da bi rada svoje izkušnje delila izrecno samo z ženskami. Pa vendar se name večinoma obračajo ženske. Zakaj?! Nikoli namreč nisem imela pretiranih težav pri komunikaciji ali sporazumevanjem z moškimi. Moj največji vzornik in mentor je moški! Občudujem moške, toda priznam, da mi je od nekdaj ljubše čebljanje z ženskami, ker se mi z njimi pač ni treba vedno držati logičnosti pogovora, ene teme  in le redko se zgodi, da ne bi imele mnenja ali da me ne bi bile zmožne slišati …  🙂

Šalo na stran. Očitno moj ego še vedno  ni povsem klonil, kajti  malo me pa je kljuvalo, zakaj se me moški v tem poslu »izogibajo« (čeprav tega ravno ne smem reči, pa tudi, ker vas je kar nekaj moških med mojimi naročniki na brezplačne nasvete za osebno rast, kar kaže na to, da vendarle tudi moški znate prisluhniti sebi hehe). Sem se lotila raziskovanja. Potem je nekaj v meni prišepnilo, da so odgovori največkrat prav na dosegu roke.  Poglej moške v svoji neposredni bližini, doma. Voila – že od samega začetka so zadeve in teme,  ki se jih lotevam in obravnavam, v njihovih očeh in z prizanesljivimi besedami – »ženske zadeve«.  Kar pa v moškem jeziku pomeni  buče oz.  prodajanje megle. No, to, da pišem blog še ne toliko,  kot pa to, zakaj in  kdo bo to sploh “kupil”. Seveda mi tega nihče od njih ni upal reči direktno ali na glas, ker toliko me pa že poznajo, da vejo iz kakšnega testa sem in kaj bi lahko sledilo ;). Ali  mi je vseeno, da si tako mislijo? Lagala bi, če bi zanikala.  A na srečo rastemo in skozi čas se utrjujemo in dobimo trdno stališče o stvareh, ki so nam blizu in zato danes vsakomur ponosno povem,  s čim se ukvarjam – pomagam ljudem, da so uspešni v vseh pogledih in v skladu s svojimi željami. Pomagam jim, da zaupajo sebi in da uresničijo svoje sanje. Ali drugače, da »natočijo gorivo in se pripeljejo do tja, kamor bi radi prišli«. Buče, megla …?  Ok, pa povej, na kakšen način jim pomagaš ti?! …

Če je nekaj danes gotovo, potem je to potrditev, da sem se pravilno odločila. Da bom še naprej delala, kar sem začela in da ne bom odnehala. Ker skoraj vsak dan dobivam takšne in drugačne dokaze, da smo v teh težkih časih, ko je izobilje praktično na vrhuncu, globoko v sebi postali izredno »revni«, odtujeni, nesrečni.  In to revščino in odtujenost in nesrečo  odražamo navzven. Vsi potrebujemo neko vodstvo… tu pa smo ženske spet v prednosti, ker hitreje od moških začutimo in reagiramo,  ko se nam prižgejo rdeče lučke. Ko se podre ravnovesje, si upamo priznati, da bi rade več notranjega miru, ne pa kaosa. Moški so (ste)  še vedno preveč ponosni za to, a prihajajo drugačni časi…  V tem je razlog, da sem se v tem zadnjem letu  večkrat srečala z ženskami. Ženske in naši izzivi so postali moja strast. Pokazati jim, da se v vsaki skriva superženska pa moje poslanstvo. Trdno verjamem, da je prihodnost  na strani žensk, ker smo preprosto veliko bolj dojemljive za dogajanje v nas in okrog nas kot moški. Smo veliko bolj intuitivne. Sposodila si bom misel Mary Mannes, ker je to povedala najbolje: »Ženske si ne moremo pomagati, da stvari ne bi jemale osebno, medtem ko moški raje »razosebljajo«, kar je čisto nasprotje intuicije.« Ženske smo veliko bolj v stiku same s sabo, s svojim telesom in veliko bolj v stiku z drugimi ljudmi kot moški. Zato tudi veliko prej začutimo nezadovoljstvo, ki se zgodi, ko izgubimo stik s sabo in se oddaljimo od svojega bistva, od tistega, kar nam je pomembno. Posledica te izgubljenosti je stres. Posledica te izgubljenosti je čedalje večje nezadovoljstvo. In včasih potrebujemo nekoga, da nam “posodi” svoje oči,  kadar sami nismo zmožni tega videti…

In nenazadnje, ženske veliko bolj razumemo in intuitivno začutimo sočloveka, še posebej človeka v stiski. In kdaj, če ne zdaj, potrebujemo in zahtevamo vse te sposobnosti;  pomagati ljudem iz stiske, iz stresa, iz nezadovoljstva, da spet najdejo stik s sabo in se zavejo, da se jim ni treba kar tako sprijazniti z revščino, izkoriščanjem, maltretiranjem, manipuliranjem… Ne smemo se zadovoljiti s tem, da samo damo, temveč da  dejansko naučimo druge odgovornosti za življenje, da postanemo in  naredimo kar največ! Najprej pa moramo sami biti zgled. Bodimo zgled. Ne podcenjujmo svojega vpliva. Ne podcenjujmo drugih in ne podcenjujmo svojih otrok.  Otrok lahko postane Vse.  Ali pač ne.  Se mar vam ne zdi pomembno, da osvobodimo superžensko v sebi?

Hvala vsem, brez izjem, ki ste mi v tem letu pomagali, da sem vztrajala in se razvijala, da sem še vedno tukaj. Še močnejša.  Obljubljam, da bom  vztrajala in se razvijala še naprej! Že od tega meseca naprej vam bom ponudila  nove možnosti, da se boste skupaj z mano  hitreje in učinkovito  razvijali tudi vi, obljubim. Kmalu razkrijem, se že veselim  🙂 …

Vaša Saša

p.s. zgornja slika ni zgolj simbolna. V svoje letošnje dosežke lahko ponosno vpišem še izgubo 5-ih kilogramov in več kot 20-ih centimetrov. Prisežem, da brez diete in lakote – samo s spremembo navad in bolj kvalitetno hrano.  Če  imaš zares  rad sebe in ceniš svoje življenje, to postane nekaj povsem samoumevnega. Vse se začne v glavi – ko začneš svoj um hraniti  s kvalitetnejšemi mislimi, je  nemogoče, da bi svoje telo še naprej hranil  z nekvalitetno hrano. Enostavno ne gre, tudi če se upiraš  :).  Imejte radi sebe in  ne šparajte na sebi – v tem je ključ do vaših dosežkov!

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

  Subscribe  
Opomni me na
DESA
Gost
DESA

Draga Saša!

Čestitke ob prvi svečki! Upam da jih bo še mnogo, v kar sploh ne dvomim. Idej imaš zadosti pa tudi volje, energije, poguma in predvsem pozitivne naravnanosti. Želim ti da bi to delila s čim več ljudmi, saj je s teboj res prijetno klepetati in razglabljati – tudi koristno, da ne bo pomote.

Kar se pa moških tiče – verjetno večina to najraje dela z nekom istega spola tam nekje ob vrčku piva… Saj veš! Pa pustimo zdaj to – to je že nova tema ;).

Skratka veliko uspehov še naprej!

Desa