»Kaj dogaja?«

Nisem si  še povsem opomogla od  »podopustniÅ¡kega sindroma«,  vendarle sem se nekako le spravila k pisanju –  iz  treh  povsem preprostih razlogov:
1.) Ker sem ravno z dopusta in je danes najbolj običajno vpraÅ¡anje, ki ga dobim »Kako je bilo na dopustu?«; 2.) Ker je najboljÅ¡i recept za po-dopustniÅ¡ko maloduÅ¡je, da se spraviÅ¡ k delu. (Rada imam delo. Delo me navduÅ¡uje. Sedim in ga gledam ure in ure ;)); 3.) Ker sem se tako kot vsi običajni smrtniki dan po dopustu najprej spopadla z maili in občasnim praznim gledanjem skozi okno (ali je bilo ravno obratno?). Å ele človek po imenu Seth Godin in njegov članek  “Is everything perfect?”   me je dokončno predramil v realnost (kot že večkrat). Pa dopust na koncu sploh ni igral velike vloge pri tem…

Začne se s pozdravom, začetnem dejanju vsake komunikacije. Od preprostega »živjo«, ki nakazuje, da nekoga prepoznamo, do bolj kompliciranih  »kako služba?« in »kaj dogaja?«. Če družba od nas pričakuje, da moramo biti na vseh področjih super, lepi, mladi in sploh perfektni, smo tudi pozdravljanje pretvorili v  »naštej vse stvari, ki v tvojem življenju ne štimajo tako kot bi morale.«  

ÄŒe prevedemo v prakso, to izgleda tako, da vas Å¡ef v službi vpraÅ¡a, kako je, vam pa Å¡e na misel ne pride,  da bi mu rekli, da vas je stranka maloprej pohvalila za prijaznost, pač pa mu rajÅ¡i poveste, da je klima (spet) nehala delati in da je bilo (spet) peklensko vroče, da so se stranke stalno pritoževale, da čistilka (spet) ni izpraznila vseh koÅ¡ev, da niti slučajno ni bilo možno obdelati vseh naročil… »Hej, Tina, kako si?« »Tako-tako, ravno sem od zdravnika, imam spet neke težave, pa saj veÅ¡, kako je potem s plačo, ko si na bolniÅ¡ki, pa Å¡e otroke imam doma in ne morem ničesar narediti…« »Martina, kako je bilo na dopustu?« »Ah, ne spraÅ¡uj, čisto preveč vroče je bilo, ampak to ni nič v primerjavi s tem, da so možu ukradli denarnico, pa saj veÅ¡, moÅ¡ki so cele dneve pili in kartali, kdo misliÅ¡, da bo potem skrbel za vse ostalo, kot vedno…«

Ali je res treba poslušati vso to jamranje, ob vseh svojih problemih?! Kaj ni potemtakem res še najbolje, da se enostavno obrnemo stran in niti ne ogovorimo več osebe, ki nam ne zna povedati nič lepega?  Morda res. Odločitev prepuščam vam. Toda ste že kdaj pomislili, koliko možnosti za iztočnico sploh daste svojemu sogovorniku? Preden povsem opustite upanje in preden boste naslednjič imeli na koncu jezika »Kaj dogaja?« ali »Kako je bilo v/na…?« vam izdam  namig za drugačen izzid: presenetite sogovornika najprej s kakšnim komplimentom glede videza in dobrovoljno vprašajte »Kaj bo dobrega?«, »Kaj mi boš danes lepega povedal-a?«, »No povej, kako lep je danes tvoj dan?« S tem boste zagotovo omehčali teren in odvrnili pozornost, da bi se takoj začeli pogovarjati o preteklosti in slabih stvareh. Naredili boste nekaj dobrega, zase in za sogovornika. Še vedno mislite, da je bolje sploh ne pozdraviti? OK, kaj pa sami odgovorite nekomu,  ko vas vpraša »Ojla, kje si ti, kaj dogaja?«