Kako velika je vaša škatla?

Danes dopoldne sva imeli z neko gospo zanimiv pogovor o Å¡katlah –  na temo, kako se bolje organizirati – vendar so mi njene Å¡katle  pravzaprav dale čisto drugo asociacijo,  da danes napiÅ¡em nekaj o tem, kako zelo smo vsi ujetniki svojih lastnih Å¡katel in omejeni v razmiÅ¡ljanju…

Ste se kdaj zamislili nad tem, da nas že ob samem rojstvu v porodniÅ¡nici položijo v Å¡katlo? In doma v malo večjo, a Å¡e vedno precej  majhno Å¡katlo. Pa v posteljico z reÅ¡etkami, ograjico, stajico, otroÅ¡ki voziček, nakupovalni voziček.  Vrtec je tudi ena zelo pisana Å¡katla. In potem Å¡olske učilnice niso nič drugega kot le iz leta v leto manj barvne in vse bolj sive Å¡katle. V službi te spet zaprejo v pisarno – Å¡katlo ali celo v stekleno skrinjo, kar pa ni prav nič bolje…

Stopiti iz te svoje Å¡katle je kot bi odprl Pandorino skrinjico. Nikoli ne veÅ¡, kaj vse (ne-varnega) se bo zgodilo. Toda vsaj veliko več možnosti imamo, da npr. srečamo … Å¡e kakÅ¡no osebo iz druge Å¡katle, seveda. In recimo, da se nekega dne odločita, da kupita novo Å¡katlo, v kateri bosta od zdaj naprej skupaj živela. Ali pa se ta oseba priseli kar v vaÅ¡o Å¡katlo…  A pozor – s svojo Å¡katlo seveda!  A je sploh kaj čudnega, če drug drugega ne sliÅ¡ita, ko pa sta obdana s tolikimi obrambnimi zidovi in vsak v svojem prepričanju, da se mora drugi vedno nam prilagoditi?!

Razumevanje, da smo od rojstva dalje vsi odraščali v svojih škatlah, zagotovo podre  prvega od obrambnih zidov: začnimo razumeti, da smo si drugačni in da vsak svojo škatlo dojema drugače – predvsem pa, da se v njej počuti najbolj varno, ne glede na to, kakšna je.  In da si od vsega najbolj želi samo mir v svoji škatli, za kar ima vso pravico.

Ko pa razumemo tudi, da naša škatla ni tudi cel naš svet in da nas njene stene omejujejo, potem lahko končno svobodno  stopimo skozi vrata – brez prizadevanja, da se morajo drugi prilagoditi nam.

Zapiranje v škatle in varovanje njenega vakuuma  torej povečuje našo občutljivost in vse naše druge šibkosti.  Kajti, če imamo ves čas občutek, da moramo ves čas biti na preži in braniti svoj teritorij, potem težko razmišljamo o tem, da bi ga lahko osvajali.

Šele ko se nekoliko odpremo, lahko pridejo do izraza tudi nekateri naši drugi talenti, za katere morda še niti ne vemo, da jih imamo. Čisto možno je, da se nikoli več ne bomo dali zapreti nazaj v škatlo. Razumeti, da smo drugačni, da se vsi ne odzivamo na enak način in da nas ne usmerjajo iste stvari, je zares napredek.  Nikogar nimamo pravice zapirati v svojo škatlo in nikomur nimamo pravice očitati, če sploh noče živeti v škatli.

Vaša odločitev je ali boste kdaj koli sploh pokukali iz svoje škatle ali pa boste raje ostali notri, »na varnem« in se še naprej spraševali, zakaj ste sami in zakaj vas nihče ne sliši (ne razume).

“Velike sanje … nikoli sploh ne grejo iz Å¡katle. Veliko neobičajne volje je potrebne, da izpostaviÅ¡ svoje sanje, da jih ponosno pokažeÅ¡ in rečeÅ¡ “Kako dober ali kako slab sem?” Tukaj vstopi pogum.” – Erma Bombeck

VaÅ¡a SaÅ¡a 🙂