Kam drvite?

Kam hitimo?…“leta so pršla, skoz smo neki bizi
skoz se nekam mudi, skoz telefon ti zvoni
in če ga sklopš ti pol kasnej folk teži
“stari kličem te sto let pa kje si ti?”:
čas mim nas beži, vse se tok hitr odvija
ponoč ne morš spat ker srce ti razbija
ker v glavi se mota ti preveč stvari
komi zapreš oči pa te že alarm zbudi
in pol laufaš u službo, v šolo, kamrkol
kjer trudš se da vse bi delu najbol
dan je že naokol pa še ful maš za nardit
laufat ke, klicat njega pa z njo se dobit…”   

Sem razmišljala; nima smisla, da se trudim pogrevati že prevreto vodo o stvareh, ki so jasne kot beli dan: tole, dragi moji, če ne veste, so verzi iz komada Nazaj (Murat&Jose).  Se mogoče najdete notri?  A se kdo mogoče ne najde notri?!  Sem si mislila. Moji občutki npr. so bili vse to in še več  – divji.  Ampak  tega sem se zavedala šele potem, ko sem sestopila  iz  vlaka, ki je drvel v neznano.  Šele potem sem se resnično zavedla, kako  brezglavo  je bilo moje  početje. In nevarno.  Da mi danes npr. sploh ni čudno, da sem imela v zelo kratkem času kar dve prometni nesreči! Divjala sem notri in divjala sem zunaj. Svet okoli mene je divjal.  Pa saj sem samo delala, kar so mi govorili, da je “prav.  In “normalno”.  Natrenirali so me , in vas tudi,  da sem  z leti postala  ujetnica lastnih vzorcev, mimogrede sem  posvojila “idejo”, da je življenje kruto in zaj… , da so ljudje nepošteni in žleht,  da smo Slovenci taki in taki, da če bo mojega otroka nekdo udaril, da ga moram naučiti, naj ga udari nazaj,  da si moram vedno zaščititi hrbet…. Naučila sem se in vi tudi,  da je potrebno ob vsakem problemu jamrati  in se pritoževati, da mi gre itak vse narobe in da je sreča itak rezervirana samo za posebneže…  Halooo, ljudje,  Z-B-U-D-I-T-E  S-E!  Ali pa bi rajši še naprej ostali v družbi zombijev, ki samo mehansko dela, kar jim – poraženci – govorijo?!  Družba  zasanjancev, ki je  bila sprogramirana, da  svoje načrte postavi v drugi plan in nujno hiti z uresničevanjem  načrtov  tistih, ki so vam natvezili, da jih v svojem življenju nujno potrebujete  (od ljudi do stvari)?  Potem pa  še naprej verjamite, da je tudi recesija samo gospodarska…

“Tok hitr, da sploh ne vidmo in
V takem hrupu, da sploh ne slišmo nč.
Sam naprej, čim hitrej,
Ej folk, by the way, a sploh vemo kam gremo?” (Naprej, Murat&Jose)

Lepo vas pozdravljam!

Saša

P.S. By the way, folk, ne želim nazaj, da ne bo pomote, želim samo naprej, ampak brez divjanja in kamor hočem sama, ne drugi.  In to toplo svetujem tudi vam. Živ dokaz sem, da lahko upočasnite življenje okrog sebe, da se začnete z vsemi čuti zavedati življenja okrog sebe in da začnete sebi v prid obračati življenje okrog sebe.  Divjanje je hudo nevarno početje.

“V življenju obstajajo pomembnejše stvari, kot povečevanje njegove hitrosti.” – Gandhi

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

  Subscribe  
Opomni me na
Vesna
Gost
Vesna

Saša, dva pregovora mi ob tem zapisu prideta na misel:
“Počasi se daleč pride” in “Hiti počasi”. Verjetno ju vsi poznamo, samo preredko zavedam in delamo ravno nasprotno. Se spomnim, kako te je nesreča tik pred vrati streznila, sam čez neki časa si že pozabila in spet drvela. Vesela, sem, da si izstopila iz tega tempa in hvala, da me vedno znova spomniš na to.

Barbara
Gost
Barbara

Draga Sasa, cestitam ti in sem ponosna nate. Redko, pa vendar, srecas osebo in se zgodi “klik”. Ujames se, mnogokrat brez besed. Ker se cutis. Brez pameti sva ze dobesedno drveli skupaj (saj ves – living on the edge). Zaupam ti, ker zdaj razumes in vidis vec kot jaz. Zato ti sledim. Rada te imam.