Ko bežiš sam pred sabo…

»Nič čudnega ni, da mnogi od nas ne prenesejo samote in da si, kadar so sami v sobi, vedno prižgejo radio ali televizor. To počnejo samo zato, da ubežijo Notranjemu glasu. Pri tem pa moramo vedeti, da je navzočnost tega glasu neizogibna stopnja v procesu rasti. V določenem obdobju življenja smo prav vsi žrtve našega Notranjega glasu. Zdaj ko veste, da obstaja, boste opazili, da ga sploh ni lahko »izklopiti«. Dotlej se samo zavedajte, da vas ima vaš Notranji glas za žrtev.« Susan Jeffers

Ni me sram priznati; bilo je obdobje v mojem življenju, ko nisem prenesla samote. Enostavno nisem zdržala tega, da sem se v nekem trenutku, okolju znašla popolnoma sama. Stalno sem rabila »akcijo«, da se nekaj dogaja in tako sem hitro poklicala to ali ono, tipkala temu ali onemu in obvisela na telefonu. Ali pa buljila v tv ekran. Samo da nisem bila sama s sabo. Sama s svojimi mislimi, ki kar niso utihnile: »Saša, spet si zasrala. Spet si ga/jo prizadela, kako si lahko taka?« »Saša, a boš še naprej dovolila, da bo šef tako delal s tabo?« »Saša, alo zmigaj se že, pojdi na telovadbo!«, »Hej, Saša, sobota je, ostani doma in se danes malo več posveti Eriki. Še bolje – Romanu!«

Pa daj utihni že, tega ne bom poslušala! In sem hitro spokala v trgovino ali pa klepetala po telefonu, se dobila na kavi, šla med ljudi, povabila ljudi k sebi, samo da je čas minil in da se mi ni bilo treba ukvarjati s stvarmi, za katere mi je moj g. Notranji glas sporočal, da bi se bilo dobro ukvarjati… Bežala sem stran od Njega. Bežala sem stran od sebe.

Res si takrat nikoli  ne bi mislila, da bom lahko kdajkoli uživala v samoti. Zelo veliko imam opravka z ljudmi in zato mi samota najbrž paše toliko bolj.  Toda ni bilo tako od samega začetka. Ni lahko pogledati resnici v oči. Ni lahko samemu sebi plačati nekaj računov. Toda šlo je na bolje. In bilo  je  tudi prehodno obdobje, ko sem se spraševala – ali je prav, da mi je všeč, da sem rada sama? In potem sem v pravem trenutku dobila odgovor: “Saša, ko boš našla mir v sebi, boš ljudem s tem dala več.”  To je vse, kar sem rabila slišati.

Najboljše stvari, ki jih ustvarim, pridejo iz trenutkov popolne samote. Ali takoj zatem. Ko ugasnem ves hrup okoli sebe, takrat lahko dejansko slišim samo sebe.

Saša

p.s. Najboljši odnos, ki ga lahko imaš, je odnos sam s sabo. Najboljši “test” ali še vedno bežiš sam pred sabo, je test z ogledalom; ali preneseš svoj pogled v ogledalu? Se lahko vsaj eno minuto gledaš direktno v oči in ti ob tem ne postane nelagodno in se samemu sebi ne zdiš “grd” in  “grozen”?

 

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

  Subscribe  
Opomni me na
Aleš
Gost

Saša,
lepa izpoved… spomnil sem se na nedavno prebiranje Jungove knjige Človek in njegovi simboli. Jung je notranji glas, ki ga omenjaš, poimenoval Sebstvo. Z njim je mislil na popolno osebnost, ki nam je v življenju namenjena postati. Čimbolj poln, uresničen Jaz.
Škoda le, ko nam trenutni način življenja povzroča hud izziv, da bi mu prisluhnili in upoštevali njegov dobrohotni glas rasti in razvoja. Ko bi vedeli, da nas pelje proti resnični sreči in zadovoljstvu s seboj, bi ga gotovo mnogo raje poslušali.
Hvala ti za tvoj prispevek, Saša, in ti želim lep, izpolnjujoč teden 😉

lp, Aleš