Ko te gledam, kako spiš

Dragi moj otrok, smuknila sem v tvojo sobo, da bi sedla k tebi  medtem ko spiš in za nekaj trenutkov opazovala tvoje dihanje. Tvoje oči so mirno zaprte in nežni svetli kodri ti obrobljajo obraz. Pred nekaj trenutki, ko sem se v delovni sobici ukvarjala s papirji, me je zagrnila žalost, ko sem premišljevala o dogodkih tega dne. Nisem mogla več zbrano delati, zato sem morala priti k tebi na pogovor v tišini, medtem ko počivaš.
Zjutraj sem bila nepotrpežljiva s teboj, ko si postopal naokrog in se počasi oblačil in sem ti zabrusila, da ne bodi tak počasne. Ozmerjala sem te, ker si založil svojo izkaznico za malico in z mrkim pogledom pospravila ostanke zajtrka, ko si se popacal po majici. “Že spet?” sem zavzdihnila in zmajala z glavo. Plaho si se mi nasmehnil in dejal: “Adijo, mamica!”
Popoldne sem telefonirala medtem ko si se ti igral v svoji sobi, glasno prepeval in igral sebi in vsem svojim igračkam, ki si jih na kavču postavil v vrsto. Jezno sem te motrila s pogledom, da bi bil tiho in nehal zganjati hrup in nalo Å¡e eno uro porabila za telefonske klice. “Zdaj pa napiÅ¡i domačo nalogo,” sem odsekala kakor kakÅ¡en narednik, “in ne zapravljaj več toliko časa.” “Prav, mamica,” si rekel skesano in nemudoma sedel za mizo s svinčnikom v roki. Potem je bilo v tvoji sobi tiho.
Zvečer, ko sem delala za mizo, si se mi obotavljivo približal. “Bova nocoj prebrala zgodbico, mamica?” si me vpraÅ¡al s prebliskorn upanja. “Ne nocoj,” sem osorno odvrnila. “Tvoja soba je Å¡e vedno taka kakor ciganski tabor! Kolikokrat te bom morala Å¡e opomniti?” Zmeden si s sklonjeno glavo odtaval proti svoji sobi. Kmalu zatem si pokukal izza vrat. “Kaj pa zdaj hočeÅ¡?” sem vpraÅ¡ala z jezljivim glasom. Niti besede mi nisi odgovoril, samo priskakljal si v sobo, mi ovil roke okoli vratu in me poljubil na lice. “Lahko noč, mamica. Rad te imam,” je bilo vse, kar si rekel, ko si me tesno objel. In nato si tako urno izginil, kakor si se bil pojavil.
Po tem sem dolgo sedela s pogledom, uprtim v mizo, in čutila, kako me zagrinja val kesanja. Na kateri točki sem izgubila ritem dneva, sem se spraševala in zakaj. Ničesar nisi storil, da bi mi izzval slabo voljo. Bil si le otrok, zaposlen z odraščanjem in učenjem. Danes sem se izgubila v svetu odraslih, svetu odgovornosti in zahtev, da mi je zate ostalo malo moči. Danes si postal moj učitelj s svojo neomajno nujo, da stečeš k meni in me poljubiš za lahko noč celo po težavnem dnevu izogibanja mojim muham.

In zdaj, ko te vidim, kako trdno spiÅ¡, komaj čakam, da se dan znova začne. Jutri bom ravnala s seboj z ravno tolikÅ¡nim razumevanjem, kot si mi ga danes izkazal ti, tako da  bom lahko prava mama – ki te pričaka s toplim smehljajern, kadar se zbudiÅ¡, s spodbudno besedo, kadar se vrneÅ¡ iz Å¡ole, in zanimivo pravljico pred spanjem. Smejala se bom, ko se boÅ¡ ti, in jokala bom, ko boÅ¡ jokal ti. Opomnila bom samo sebe, da si otrok, ne pa odrasel in uživala bom, da sem tvoja mama. Danes se me je dotaknil tvoj gibek duh in zato sem v tej pozni uri priÅ¡la k tebi, da se ti zahvalim, otrok moj, moj učitelj in moj prijatelj, za dar tvoje ljubezni.

Diane Looman

“ÄŒe se ukvarjate z vzgojo otrok, mislim, da nič drugega, kar delate dobro ne Å¡teje bolj kot to.”  – Jacqueline K. Onassis