Ribič in bankir (najboljša zgodba o tem, kako smo zakomplicirali življenje…)

Uspešen bančnik je svoj dopust preživljal v majhni obmorski vasici. Nekega dne je opazoval ribiča, ki je v  zaliv prispel z majhnim čolnom, v njem pa je imel lep ulov tun. Bančnik je ribiča pohvalil in ga vprašal, koliko časa je potreboval, da jih je ujel. Ribič je odgovoril:  “Ah, ne dolgo.” In bančnik ga spet vpraša: “Zakaj pa potem niste ostali še dlje in ujeli še več rib?”  Ribič mu je odgovoril:  “To je povsem dovolj za potrebe moje družine.”

Bančnik še kar ni nehal drezati vanj: “Ampak, kaj pa potem počnete v preostalem času, ko ne lovite rib?”

In ribič mu je odgovoril: “Vstanem, ko sem naspan, potem malo ribarim, se igram z otroci, popoldne si privoščiva z ženo počitek, zvečer pa grem v vas, kjer se dobimo s prijatelji, popijemo kakšen kozarček in kakšno zapojemo. Veste, imam lepo in kar pestro življenje.”

Bančnik se je zasmejal: »Poglejte,  jaz imam MBA diplomo in lahko vam pomagam. Več časa bi morali loviti ribe; in potem bi lahko ribe tudi prodali in kupili večji čoln. Z zaslužkom od večjega čolna, bi lahko nato kupili ribiško ladjo. In potem bi lahko imeli celo ribiško floto. Namesto, da bi prodajali posrednikom, bi prodajali direktno proizvajalcem; in naposled bi lahko odprli povsem svojo proizvodnjo ribjih izdelkov. Nadzorovali bi proizvodnjo, celoten proces in distribucijo. Lahko bi zapustili to malo obmorsko vasico in bi se  preselili v večje mesto, nato pa še v kakšno večjo svetovno prestolnico, od koder boste vodili svoje nenehno rastoče podjetje.”

Ribič ga je  samo začudeno gledal in naposled vprašal: “Ampak koliko časa bi trajalo, da ustvarim vse to?”

“Nekje od 15 do 20 let, ” odgovori bančnik.

“Kaj pa potem?” ga vpraša ribič.

Bančnik se je široko zasmejal: “Zdaj pride šele najboljši del! Ko bi bil čas pravi, bi prodali delnice podjetja in obogateli bi. Zaslužili bi milijone!”

“Milijone?? In potem…?”, je še naprej nezainteresiran ribič.

Bančnik, zdaj že nekoliko nestrpen, reče:  “Ja, kako, kaj potem?! Potem bi se pač upokojili. Preselili bi se v majhno obmorsko vasico, kjer bi lahko pozno vstajali, malo bi ribarili, se igrali z otroci, z ženo bi si privoščila popoldanski počitek, zvečer pa bi se zabavali  s prijatelji!”

Morala zgodbe: najbolj modri so tisti, ki se zavedajo, kaj imajo.

Za vas,

Saša

P.S. Se še spomnite “Modrega poletja” (El verano azul), idilične obmorske španske vasice, kjer so mestni otroci preživljali najlepše brezskrbne počitnice z ribičem Chanquetejem? (na sliki)? 😉

Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.

Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.

Opomni me na
Bernarda
Gost
Bernarda

Zelo dobro se spomnim nadaljevanke Modro poletje saj sem preko tv tudi jaz uživala v počitnicah ob morju skupaj z Julio,Chanquetejem in otroci, ki so mi polepšali najstniške dni in me popeljali stran od problemov s katerimi so se vsakodnevno ukvarjali moji starši ( takrat sta starša gradila hišo, vedno smo bili v pomanjkanju denarja in kar je najhujše, tako kot večina ljudi , ki se peha za boljšim jutri, se nista zavedala, kaj imata danes- in seveda nehote to prenesla name in mojo sestro ). Res je, živimo v začaranem krogu hrepenenja po boljšem, večjem, lepšem…. pa se sploh… Preberi več »