“Sindrom premajhnih čevljev”

Ko takole zahladi, je treba iz udobnih natikačev spet nazaj v zaprta obuvala. Včasih bolj, drugič manj udobna… Stavim, drage ženske, da je vsaka izmed nas že kdaj doživela podobno: čevlji so bili na razprodaji, tvoje številke pa seveda ni bilo več. In ker je to res bila ljubezen na prvi pogled, cena pa predobra, da bi jo spustila, rečeš prodajalki, naj ti prinese za številko manjše (zakaj npr. nikoli ne rečemo najprej za številko večje??) In čeprav takoj veš, da bo težko v njih narediti več kot 10 korakov, pogoltneš slino in si rečeš »saj se bodo še raztegnili«. Zdaj, ko si z njimi naredila že 120-ti korak, pa preklinjaš samo sebe, da si spet popustila svoji nečimrnosti…

Zakaj to počnemo? In da smo si na jasnem, dragi moÅ¡ki, ki imate verjetno že pripravljen odgovor “ah, babe…”,  tega ne počnemo samo ženske. Naj delim z vami zgodbo…

Moški pride v trgovino s čevlji, postreže ga prijazen prodajalec: »Kako vam lahko pomagam, gospod?«
»Rad bi imel par črnih čevljev, takšnih, kot so v izložbi.«
»Seveda, gospod. Pa poglejva … potrebujete Å¡tevilko… verjetno … 41, kajne?«
»Ne, prinesite mi, prosim, številko 39.«
»Oprostite, gospod, že dvajset let prodajam čevlje in vaÅ¡a Å¡tevilka je najverjetneje 41, morda 40, toda … 39?«
»39, prosim.«
»Oprostite, mi dovolite, da vam izmerim stopalo?«
»Kar izmerite, toda hočem čevlje številka 39.«
Prodajalec iz predala potegne nenavadno pripravo, ki jo uporabljajo prodajalci čevljev za merjenje stopal, in zadovoljno ugotovi: »Vidite? Kot sem rekel: enainštirideset!«
»Povejte, kdo bo plačal čevlje, vi ali jaz?«
»Vi.«
»Dobro, potem mi prinesite številko 39.«
Presenečeni prodajalec se vdano odpravi po čevlje številka 39. Med potjo se domisli, za kaj gre: čevlji niso zanj, gotovo jih bo podaril.
»Gospod, izvolite: 39, črni.«
»Imate morda žlico?«
»Jih boste pomerili?«
»Da.Seveda.«
»So za vas!?«
»Da! Mi prinesete žlico?«
Moški brez žlice noge ne more spraviti v čevelj in tudi z njo se mu jo posreči stlačiti vanj šele po nekaj poskusih in s precej truda. Med stokanjem in godrnjanjem le stežka naredi nekaj korakov po preprogi.
»Dobro. Vzel jih bom.«
Prodajalec začuti bolečino že, ko si le predstavlja, da bi imel prste stlačene v premajhnih čevljih.
»Varn jih zavijem?«
»Ne, hvala. Kar na nogah jih bom obdržal.«
Kupec odide iz trgovine in mukoma prepešači tri ulice do službe. Dela v banki kot blagajnik (!). Ob štirih popoldne, ko je v čevljih preživel več kot šest ur, je njegov obraz spačen, oči pa izbuljene in polne solz. Sodelavec, ki dela pri sosednjem okencu in ki ga je vse popoldne opazoval, je v skrbeh zanj: »Kaj je narobe? Se slabo počutiš?«
»Ne, to je zaradi čevljev,«
»Kaj pa je s čevlji?«
»Tiščijo me.«
»Kaj se je zgodilo? So se zmočili?«
»Ne, le za dve Å¡tevilki premajhni so … «
»Čigavi pa so?«
»Moji.«
»Ne razumem. Te noge nič ne bolijo?«
»Odpadle mi bodo.«
»Kaj pa potem … ?«
»Glej,«odvrne moški in požre slino. »Moje življenje ni preveč lepo, v zadnjem času sem doživel le malo trenutkov sreče.«
»In?«
»Težko nosim te čevlje. Res je, trpim kot nor. Toda čez nekaj ur, ko bom prišel domov in si jih sezul… Si predstavljaš, kakšen užitek bo to? Kakšen užitek, stari!«
(iz knjige Ti povem zgodbo?, avtor Jorge Bucay)

V razmislek:

1. Moramo res najprej trpeti, da lahko cenimo lepe stvari v življenju?
2. Je v nas res tako globoko zakoreninjeno družbeno prepričanje, da je vredno le to, kar dosežemo s trudom? Je res samo trud tisti, ki te pripelje do “uspeha”?
3. Tudi, če  niste  Å¡e nikoli kupili premajhnih čevljev (kar je, se popolnoma strinjam, noro 😉 ), ste pomislili,  da morda kljub temu trpite za »sindromom pretesnih čevljev«, ki ga občuti ogromno ljudi; ali greste vsako jutro s težavo v službo/na delo in komaj čakate, da pridete domov? Ne marate tega, kar delate? Ste se že zalotili reči »komaj čakam na penzijo, da bom lahko užival-a«? Ali stalno stvari prelagate na “dan, ko bo…”?

Cenim vaÅ¡e mnenje, vaÅ¡e videnje (kot tudi ali ste že kdaj zares kupili premajhne čevlje 😉 ). NapiÅ¡ite spodaj, nikoli ne veste, koga lahko vaÅ¡e besede navdihnejo. Hvala ♥!

Vaša Saša