Prvi korak k vsaki spremembi je zavedanje. Zavedati se neÄesa, Äesar se do zdaj nisi.  Zavedati se, da tvoje poÄetje ni dobro. Zavedati se, da kljub vsemu uÄenju ne napredujeÅ¡. Zavedati se, da nisi žrtev. Zavedati se, da je morda Äas, ko moraÅ¡ ubrati drug pristop. Zavedanje je stanje zavesti, ko si pozoren in se zavedaÅ¡ svojih misli, obÄutkov, besed in dejanj, ki se veÄ ne odvijajo avtomatsko. Zavedanje je kot budilka, ki te zbudi iz spanja. Preberi več “Ne trudi se razmiÅ¡ljati pozitivno!”
Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) priÄakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.
Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepÅ¡e in boljÅ¡e odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti Å¡e dodatne bogate izkuÅ¡nje na podroÄju motivacije, komunikacije in razreÅ¡evanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljÅ¡ega odnosa s sabo in drugimi.
Knjige, besede, so moja velika strast. Dobesedno požiram jih in Äe bi lahko, bi vsak dan prebrala eno… Veliko je takih, za katere sploh ne vem veÄ, da sem jih kdaj prebrala (pa so mi zagotovo nekaj dale), nekaj manj pa je tistih, ki so se mi dobesedno zasidrale v srce, pa Äeprav si niti ne znam jasno razložiti, zakaj…
1. Nehajte se kritizirati: »kako sem lahko tako neumna!«, »kako sem lahko spet to naredil-a«, »vem, da sem jaz kriv-a«… Vsi imamo svojega notranjega kritika, ki nas ocenjuje, kaznuje, obtožuje, se jezi, je v dvomih…RazoÄaranje nad sabo in nad lastnim vedenjem kaže na to, da samega sebe ne sprejemate in to v nobenem primeru ni produktivno. Prepoznajte ta glas v sebi in spoznajte, da gre samo za glas v vaÅ¡i glavi – utiÅ¡ajte ga.
Dandanes, ko je toliko govora o krizi in o pozitivnem razmiÅ¡ljanju kot reÅ¡itev iz krize na drugi strani, vÄasih postanem že kar rahlo vznemirjena (kar je samo lepÅ¡i izraz za jezna). OdloÄila sem se, da napiÅ¡em nekaj vrstic na temo famoznega pozitivnega razmiÅ¡ljanja – pa obljubim, da ne bom leporeÄila, ker to ni v moji navadi. Tako da se opraviÄujem, Äe ste priÄakovali, da vam bom rekla, »samo pozitivno razmiÅ¡ljajte in vse bo v redu!« Ker tega niti sluÄajno ne bom. Å e posebej, ker  bi s tem pokazala veliko neobzirnost, Äe ste po naravi veÄni pesimist ali pa ste sluÄajno eden izmed tistih, ki ga je posrkal vrtinec stanja v družbi in ste zadnje Äase pod hudimi osebnimi obremenitvami. In Äe bi se zjutraj 
Ni me sram priznati; bilo je obdobje v mojem življenju, ko nisem prenesla samote. Enostavno nisem zdržala tega, da sem se v nekem trenutku, okolju znaÅ¡la popolnoma sama. Stalno sem rabila »akcijo«, da se nekaj dogaja in tako sem hitro poklicala to ali ono, tipkala temu ali onemu in obvisela na telefonu. Ali pa buljila v tv ekran. Samo da nisem bila sama s sabo. Sama s svojimi mislimi, ki kar niso utihnile: »SaÅ¡a, spet si zasrala. Spet si ga/jo prizadela, kako si lahko taka?« »SaÅ¡a, a boÅ¡ Å¡e naprej dovolila, da bo Å¡ef tako delal s tabo?« »SaÅ¡a, alo zmigaj se že, pojdi na telovadbo!«, »Hej, SaÅ¡a, sobota je, ostani doma in se danes malo veÄ posveti Eriki. Å e bolje – Romanu!«
Danes dopoldne sva imeli z neko gospo zanimiv pogovor o Å¡katlah –  na temo, kako se bolje organizirati – vendar so mi njene Å¡katle  pravzaprav dale Äisto drugo asociacijo,  da danes napiÅ¡em nekaj o tem, kako zelo smo vsi ujetniki svojih lastnih Å¡katel in omejeni v razmiÅ¡ljanju…