Poznaj svoj konec

Danes je ta dan. O katerem se je v zadnjih mesecih in dneh toliko govorilo, da sem si prisegla, da jaz o tem ne bom. Ne, res ne bom. Ker, kar je preveč je preveč. Pika. 21.12.12 ob 12 in 12 sem imela povsem običajen telefonski pogovor in zemlja me ni posesala vase, niti me ni prežarčilo. Nič se mi ni zgodilo. Mogoče sem pa imela srečo in bom šele kasneje izvedela, da moža ne bo domov, zato, ker je ostal nekje v drugi dimenziji… ?

Šalo na stran. Odločila sem se, da pa vendarle zapišem nekaj na temo koncev in začetkov. Ker se pač spodobi ob skorajšnjem zaključku še enega koledarskega leta. In ker se tako bojimo obeh. Strah pred izgubo nečesa, kar imamo in poznamo, ter strah pred novim, neznanim. Toda vsakega konca te je strah samo, če verjameš, da po koncu (zate) ne obstaja nič več (dobrega). Strah te je, če misliš, da obstaja toliko različnih poti in se bojiš, da boš izbral napačno. Strah te je, če ne verjameš v svoje sposobnosti, da boš zmogel vsako pot. In manj kot zaupaš vase, bolj te je strah.

Strah obstaja tam, kjer ne obstaja Preberi več “Poznaj svoj konec”

Je še kaj hujšega od tega, da…

1. Zadnji dan dočakaš  s pesmijo, ki bi jo tvoje  življenje moralo peti, a še vedno molči v tebi;

2. Zadnji dan dočakaš,  ne da bi kdaj izkusil prirojeno moč, ki je v tebi, da izvrstno opravljaš delo in dosežeš velike stvari;

3. Zadnji dan dočakaš s spoznanjem, da nisi s svojim zgledom nikoli nikogar navdihnil;

4. Zadnji dan dočakaš poln bolečine ob spoznanju, da se nisi nikoli odločil drzno tvegati in zato nisi nikoli prejel kakšnega sijajnega; povračila Preberi več “Je še kaj hujšega od tega, da…”

Koliko sobot ti še ostane?

“Nekega dne sem se usedel in naredil preprost izračun. Povprečen človek živi okoli 75 let. Vem, nekateri živijo dlje, nekateri manj, toda v povprečju, ljudje dočakamo nekje okrog 75 let. Tako sem 75 pomnožil z 52 in dobil sem 3900, kar je število sobot, ki jih ima povprečna oseba v svojem življenju. Potrpite z mano, zdaj pridemo do pomembnega dela…

Potreboval sem 55 let, da sem končno razmislil o vseh teh Preberi več “Koliko sobot ti še ostane?”

Ko te gledam, kako spiš

Dragi moj otrok, smuknila sem v tvojo sobo, da bi sedla k tebi  medtem ko spiš in za nekaj trenutkov opazovala tvoje dihanje. Tvoje oči so mirno zaprte in nežni svetli kodri ti obrobljajo obraz. Pred nekaj trenutki, ko sem se v delovni sobici ukvarjala s papirji, me je zagrnila žalost, ko sem premišljevala o dogodkih tega dne. Nisem mogla več zbrano delati, zato sem morala priti k tebi na pogovor v tišini, medtem ko počivaš.
Zjutraj sem bila nepotrpežljiva s teboj, ko si postopal naokrog in se počasi oblačil in sem ti zabrusila, da ne bodi tak počasne. Ozmerjala sem te, ker si založil svojo izkaznico za malico in z mrkim pogledom pospravila ostanke zajtrka, ko si se popacal po majici. “Že spet?” sem zavzdihnila in zmajala z glavo. Plaho si se mi nasmehnil in dejal: “Adijo, mamica!” Preberi več “Ko te gledam, kako spiš”

Samo še 5 minut…

Na otroškem igrišču se je ženska usedla na klopco poleg  moškega.  “Tisti tam je moj sin,« je rekla in pokazala na majhnega fantka v rdeči jakni, ki se je ravno spuščal po toboganu.
“Kako prisrčen je,” je odgovoril moški. “Poglejte, tista punčka tam na kolesu, v beli obleki, pa je moja hčerka.”

Čez čas je pogledal  na uro in zaklical hčerki: “Lisa, ljubica, kaj ko bi zdaj šla?”  Lisa se je namrščila: “Samo še 5 minut, oči, pro-osim. Samo še 5 minut.” Očka  je pokimal, Lisa pa se je zadovoljno še naprej vozila s kolesom.

Minute so minevale, očka je vstal in ponovno zaklical: “Zdaj pa res greva, prav, Lisa?”  Lisa pa se je spet samo namuznila in moledovala: “Oči, samo še 5 minut, prosim, obljubim, da potem pa res greva!« In moški se je samo nasmehnil ter povsem mirno rekel: “Ok, pa naj bo. Še 5 minut.”

“Moram priznati, da ste pa precej potrpežljivi,” se je odzvala ženska na klopci.

Moški se je ob tem nekoliko zamislil in šele čez nekaj trenutkov rekel: “Veste…moj prvi sin, Lisin starejši bratec, Tomi, je lansko leto umrl v prometni nesreči. Ko se je vozil tukaj blizu s kolesom, ga je zbil pijani voznik. Nikoli nisem preživel veliko časa z njim, vedno sem bil tako zaposlen s svojo službo. danes bi dal vse, da bi z njim lahko preživel  vsaj še 5 minut.  Prisegel sem si, da pri Lisi ne bom ponovil iste napake… Ona misli, da ima še 5 minut, da lahko uživa na kolesu. V resnici pa imam jaz še 5 minut, da jo lahko opazujem pri igri…”

V življenju gre za to, da se odločamo, kaj nam je najbolj pomembno.
Kaj je vam najbolj pomembno, koliko svojega časa temu namenjate?
Posvetite danes nekomu, ki vam pomeni največ na svetu,  vsaj 5 minut svojega časa in bodite hvaležni zanje.

Rada vas imam!

Saša