Danes je ta dan. O katerem se je v zadnjih mesecih in dneh toliko govorilo, da sem si prisegla, da jaz o tem ne bom. Ne, res ne bom. Ker, kar je preveč je preveč. Pika. 21.12.12 ob 12 in 12 sem imela povsem običajen telefonski pogovor in zemlja me ni posesala vase, niti me ni prežarčilo. Nič se mi ni zgodilo. Mogoče sem pa imela srečo in bom šele kasneje izvedela, da moža ne bo domov, zato, ker je ostal nekje v drugi dimenziji… ?
Šalo na stran. Odločila sem se, da pa vendarle zapišem nekaj na temo koncev in začetkov. Ker se pač spodobi ob skorajšnjem zaključku še enega koledarskega leta. In ker se tako bojimo obeh. Strah pred izgubo nečesa, kar imamo in poznamo, ter strah pred novim, neznanim. Toda vsakega konca te je strah samo, če verjameš, da po koncu (zate) ne obstaja nič več (dobrega). Strah te je, če misliš, da obstaja toliko različnih poti in se bojiš, da boš izbral napačno. Strah te je, če ne verjameš v svoje sposobnosti, da boš zmogel vsako pot. In manj kot zaupaš vase, bolj te je strah.
Strah obstaja tam, kjer ne obstaja Preberi več “Poznaj svoj konec”
Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.
Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.
1. Zadnji dan dočakaš s pesmijo, ki bi jo tvoje življenje moralo peti, a še vedno molči v tebi;
“Nekega dne sem se usedel in naredil preprost izračun. Povprečen človek živi okoli 75 let. Vem, nekateri živijo dlje, nekateri manj, toda v povprečju, ljudje dočakamo nekje okrog 75 let. Tako sem 75 pomnožil z 52 in dobil sem 3900, kar je število sobot, ki jih ima povprečna oseba v svojem življenju. Potrpite z mano, zdaj pridemo do pomembnega dela…
Dragi moj otrok, smuknila sem v tvojo sobo, da bi sedla k tebi medtem ko spiš in za nekaj trenutkov opazovala tvoje dihanje. Tvoje oči so mirno zaprte in nežni svetli kodri ti obrobljajo obraz. Pred nekaj trenutki, ko sem se v delovni sobici ukvarjala s papirji, me je zagrnila žalost, ko sem premišljevala o dogodkih tega dne. Nisem mogla več zbrano delati, zato sem morala priti k tebi na pogovor v tišini, medtem ko počivaš.
Na otroškem igrišču se je ženska usedla na klopco poleg moškega. “Tisti tam je moj sin,« je rekla in pokazala na majhnega fantka v rdeči jakni, ki se je ravno spuščal po toboganu.