Ženska je imela Å¡e nekaj ur do poleta. V knjigarni na letaliÅ¡Äu si je kupila knjigo, v trgovini vreÄko piÅ¡kotov, nato pa se je udobno namestila v Äakalnici.
Zatopljena v knjigo dolgo ni opazila, da je moÅ¡ki, ki je sedel poleg nje, brez najmanjÅ¡ega sramu vzel nekaj piÅ¡kotov iz vreÄke. Bila je zaprepadena, toda ni želela delati scene.Â
Pogledala je na uro in hitro pohrustala nekaj piÅ¡kotov, toda tudi kradljivec piÅ¡kotov se sploh ni dal motiti in je Å¡e naprej segal v vreÄko. Ženska je zaradi tega postajala Äedalje bolj razdražena in si mislila: “ÄŒe ne bi bila tako prijazna kot sem, bi mu že zdavnaj primazala klofuto.”
Z vsakim piÅ¡kotom, ki ga je vzela, je tudi on vzel enega in ko je v vreÄki ostal le Å¡e en piÅ¡kot, se je spraÅ¡evala, kaj bo naredil. Z nasmeÅ¡kom na obrazu in nekoliko nervoznim pogledom je vzel Å¡e zadnji piÅ¡kot in ga prepolovil. Ponudil ji je polovico, drugo pa hotel pojesti sam.
Ženska mu je brž iztrgala piÅ¡kot iz roke in si mislila: “Madona! Ta pa je nevljuden in nehvaležen!” Preberi več “Kar vidimo, je stvar perspektive (in ne resnice)”
Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) priÄakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.
Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepÅ¡e in boljÅ¡e odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti Å¡e dodatne bogate izkuÅ¡nje na podroÄju motivacije, komunikacije in razreÅ¡evanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljÅ¡ega odnosa s sabo in drugimi.
dobnih natikaÄev spet nazaj v zaprta obuvala. VÄasih bolj, drugiÄ manj udobna… Stavim, drage ženske, da je vsaka izmed nas že kdaj doživela podobno: Äevlji so bili na razprodaji, tvoje Å¡tevilke pa seveda ni bilo veÄ. In ker je to res bila ljubezen na prvi pogled, cena pa predobra, da bi jo spustila, reÄeÅ¡ prodajalki, naj ti prinese za Å¡tevilko manjÅ¡e (zakaj npr. nikoli ne reÄemo najprej za Å¡tevilko veÄje??) In Äeprav takoj veÅ¡, da bo težko v njih narediti veÄ kot 10 korakov, pogoltneÅ¡ slino in si reÄeÅ¡ »saj se bodo Å¡e raztegnili«. Zdaj, ko si z njimi naredila že 120-ti korak, pa preklinjaÅ¡ samo sebe, da si spet popustila svoji neÄimrnosti…
Ne morem, da ne bi danes omenjala Valentinovega; postal je tako zelo skomercializiran praznik, da me je groza. Kajti izgleda, da gre bolj kot za sporoÄilo ljubezni, za sporoÄilo, da si “Äuden” in da je s tabo “nekaj narobe”, Äe svojemu dragemu ali dragi ne izkažeÅ¡ pozornosti z darilom. Ko pa sem zjutraj na radiu sliÅ¡ala Å¡e izjavo, da “zakaj bi pa moral jaz kaj njej podariti, naj najprej ona obdari mene!â€, pa sem pomislila, da je to res žalostno. Toliko je (razoÄaranih) ljudi, ki priÄakujejo, da se mora vedno nekdo prvi potruditi. Poskrbeti zanje. Toda, 
UÄiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi Å¡olski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom. Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, Äeprav je vedela, da to ne bo mogoÄe. V prvi vrsti je namreÄ sedel fant po imenu Teddy, za katerega je sliÅ¡ala, da je precej problematiÄen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdeÄo vse preÄrtala in napisala negativno oceno… 
Obveznosti doma, obveznosti v službi in vÄasih smo že tako utrujeni, da sploh ne vemo, Äemu bi dajali prednost. Velikokrat sliÅ¡imo reÄi – majhni otroci, majhni problemi, veliki otroci, veliki problemi. Toda o tem bi se dalo razpravljati.  Spomnim se, ko sta bila moja otroka Å¡e v plenicah (eh, majhni problemi!),  neke debate v krogu znancev, ki imajo starejÅ¡e otroke (e, to ti  je veeelik problem!) in so mi zaÄeli pametovati in z dejstvi dokazovati, da so problemi v skladu z rastjo otrok Äedalje veÄji. Ne glede na to, da se takrat Å¡e nisem tako zavzeto “ukvarjala” sama s sabo (beri - ampak bolj z drugimi)  in so bili problemi takrat res povsem drugaÄne oblike kot danes, sem ostro nasprotovala:  da prviÄ, na otroke res ni dobro gledati kot na problem in drugiÄ, da mojemu takratnemu pomanjkanju spanja in energije (kar je bil zame morda res Å¡e najveÄji problem) res nima nihÄe pravice zmanjÅ¡evati teže in pomena. Takrat bi dala vse že za  2 noÄi neprekinjenega spanca (za vsaj 5 ur, da se razumemo, nisem hotela preveÄ izzivati sreÄe…). Kako je to lahko, povejte mi,  kaj manjÅ¡i problem od tega, da moram danes z otrokom delati naloge in referate (ok, tega si nisem jaz izmislila ;))!
Ne vem, kako je sicer pri vas, ampak zase lahko definitivno reÄem, da mi beseda “afirmacije” takoj zbudi nek odpor. Zelo kmalu, ko sem zaÄela brskati po sebi in iskati odgovore (beri – nehala krivdo zvraÄati na druge), vedno sem na koncu naletela na to, da je za svoj uspeh treba imeti naÄrt. In da moram takoj zaÄeti uporabljati “afirmacije”, ki mi bodo pomagale pri uresniÄitvi vseh mojih ciljev: “VaÅ¡e besede imajo izreden pomen. NapiÅ¡ite seznam vseh želja (karkoli, najmanj 25!) - zaÄnite stavek z besedami JAZ SEM in ga dopolnite v SEDANJIKU, ne v prihodnjem Äasu!” Pridno sem sledila in potem je moj ” izdelek” izgledal nekako takole: “Jaz sem finanÄno neodvisna. ” “Moj posel cveti”. “Jaz   sem svobodna in sem gospodar svojega Äasa.” “Zaslužim xyz €    meseÄno.” “Imam…”
Jo Å¡e imate? Zaposlitev, službo? Čestitke, da vam jo je v teh težkih gospodarskih Äasih uspelo obdržati. Pa vas je vseeno strah, da vam je morda  ne bo uspelo obdržati tudi v bodoÄe? Razumljivo, na vsakem koraku  vas “straÅ¡ijoâ€, da je že tako dolga vrsta brezposelnih vsak dan Å¡e daljÅ¡a.  StraÅ¡ijo vas, da ni nobenega zagotovila in da se lahko kmalu znajdete tudi sami med njimi. In, Äe niste zaposleni v eni od dejavnosti, ki so v Äasu krize menda najmanj prizadete oz. bodo celo prosperirale (npr. farmacija, izterjevanje dolgov, pogrebniÅ¡tvo, avtomehaniki, prodajalci rabljene opreme), je vaÅ¡ strah lahko celo povsem upraviÄen. NiÄ Äudnega ni torej, Äe vam Å¡efi vzbujajo slabo vest s tem, da morate biti sreÄni in hvaležni, da Å¡e sploh dobite težko prisluženo plaÄo, ker paÄ ni denarja na raÄunih. Tudi, Äe vam vaÅ¡a služba že leta ni veÄ vÅ¡eÄ in vas ne osreÄuje. NiÄ zato, Äe ste morali prevzeti Å¡e dodatno delo sodelavca, ki je ravno dobil odpoved. Za piko na i, pa so vam  plaÄo Å¡e znižali, recesija paÄ. Saj potemtakem res ni težko razumeti, da vaÅ¡ strah pred izgubo službe raste, poveÄuje se stres, vse to pa slabi vaÅ¡e sploÅ¡no poÄutje in zdravje, kar lahko vpliva na slabÅ¡e rezultate na delovnem mestu. PoslediÄno se torej celo res lahko znajdete brez zaposlitve!  Pa saj dajete vse od sebe, saj držite pesti in upate na boljÅ¡e Äase in si govorite, da je  takÅ¡no paÄ Å¾ivljenje;  kaj pa vam drugega sploh Å¡e preostane?!Â