11. Nehajte stremeti k popolnosti – popolnost ubija. V življenju niso nagrajeni perfekcionisti, ampak tisti, ki naredijo, kljub temu, da ni popolno. Če čakate, da boste z nečim začeli, “ko bo vse tako, kot mora biti” (popolno), obstaja zelo velika verjetnost, da nikoli ne boste niti začeli. Škoda.
12. Nehajte se pretvarjati, da ste v redu, kadar niste: ne bojte se pokazati tega, da ste tudi vi krvavi pod kožo in da tudi vam ne gre vse po načrtih. Ni se treba pretvarjati, da vas nič ne more zamajati in ni treba ves čas dokazovati, da je vse lepo in prav. Če želite jokati, jokajte, če ste jezni, bodite jezni. Občutenje čustev je zdravo, nevarno pa postane, ko jih potlačite in potem pridejo na površje v situacijah, ko si to najmanj želite in najmanj pričakujete in jih ne zmorete nadzorovati.
13. Nehajte toliko skrbeti: skrbi so lahko koristne le toliko časa, dokler razmišljate o tem, kako rešiti nek problem. V trenutku, ko se začnete spraševati »kaj pa, če« in ko začnete v svoji glavi preigravati negativne scenarije in ustvarjati drame, ste na poti samouničenja. Take skrbi ne bodo izboljšale jutrišnjega dne in tudi današnji dan prikrajšajo za užitek. Če vas nekaj zelo skrbi, se je dobro vprašati: “Bo to še pomembno naslednji mesec? Čez eno leto? Pet let? Če ne bo, potem ni vredno, da se danes obremenjujete s tem, več kot je potrebno.
14. Nehajte se osredotočati na to, kar vam ni všeč in na to, kar nočete, da se zgodi: vezano na prejšnjo točko – posvečajte svojo pozornost in misli temu, kar želite, da bi se zgodilo. Ne gre za to, da morate biti pretirano optimistični ali vsak trenutek razmišljati pozitivno, pač pa gre za to, da se naravnate na najboljši možen izzid, ne pa na najslabšega. Ko se zjutraj zbudite, Preberi več “30 stvari, s katerimi sami sebe uničujete (2.del)”
Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.
Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.
1. Nehajte se kritizirati: »kako sem lahko tako neumna!«, »kako sem lahko spet to naredil-a«, »vem, da sem jaz kriv-a«… Vsi imamo svojega notranjega kritika, ki nas ocenjuje, kaznuje, obtožuje, se jezi, je v dvomih…Razočaranje nad sabo in nad lastnim vedenjem kaže na to, da samega sebe ne sprejemate in to v nobenem primeru ni produktivno. Prepoznajte ta glas v sebi in spoznajte, da gre samo za glas v vaši glavi – utišajte ga.
Eden glavnih razlogov, da nikakor ne najdemo sreče ali da si ne ustvarimo posebnega življenjskega stila je ta, da še vedno nismo usvojili umetnosti bivanja (biti prisotni tukaj in zdaj).
Spet je tisti čas v letu, ko naj bi se življenje vsaj nekoliko upočasnilo. Še od nekdaj namreč vlada prepričanje, da je v teh vročih mesecih manj dela, toda resnica je taka, da ljudje že dolgo nismo poleti nič manj obremenjeni ali utrujeni. Kvečjemu nasprotno. Že razmišljanje o dopustu nam povzroča dodaten stres. Teden in dnevi pred dopustom nam povzročajo dodaten stres. Razmišljanje o službi na dopustu nam povzroča dodaten stres. Vrnitev domov nam pa sploh povzroča neizmeren stres (koliko stresa je preveč stresa?!). Je sploh čudno, da najrajši sploh ne bi šli na dopust, da bi se vsaj malce izognili vsem tem pritiskom in stresu? Ga sploh rabimo? Namesto, da bi naredili prepih, ki bi za nami zaloputnil vrata razgrete pisarne, rajši še naprej tičimo v njej in se smilimo sami sebi, ker 
Med predavanjem o obvladovanju stresa, predavatelj dvigne kozarec vode in vpraša navzoče: “Kaj mislite, kako težak je ta kozarec vode?”
Jo še imate? Zaposlitev, službo? Čestitke, da vam jo je v teh težkih gospodarskih časih uspelo obdržati. Pa vas je vseeno strah, da vam je morda ne bo uspelo obdržati tudi v bodoče? Razumljivo, na vsakem koraku vas “strašijo”, da je že tako dolga vrsta brezposelnih vsak dan še daljša. Strašijo vas, da ni nobenega zagotovila in da se lahko kmalu znajdete tudi sami med njimi. In, če niste zaposleni v eni od dejavnosti, ki so v času krize menda najmanj prizadete oz. bodo celo prosperirale (npr. farmacija, izterjevanje dolgov, pogrebništvo, avtomehaniki, prodajalci rabljene opreme), je vaš strah lahko celo povsem upravičen. Nič čudnega ni torej, če vam šefi vzbujajo slabo vest s tem, da morate biti srečni in hvaležni, da še sploh dobite težko prisluženo plačo, ker pač ni denarja na računih. Tudi, če vam vaša služba že leta ni več všeč in vas ne osrečuje. Nič zato, če ste morali prevzeti še dodatno delo sodelavca, ki je ravno dobil odpoved. Za piko na i, pa so vam plačo še znižali, recesija pač. Saj potemtakem res ni težko razumeti, da vaš strah pred izgubo službe raste, povečuje se stres, vse to pa slabi vaše splošno počutje in zdravje, kar lahko vpliva na slabše rezultate na delovnem mestu. Posledično se torej celo res lahko znajdete brez zaposlitve! Pa saj dajete vse od sebe, saj držite pesti in upate na boljše čase in si govorite, da je takšno pač življenje; kaj pa vam drugega sploh še preostane?!