A je vaša tudi non stop na telefonu?” To je vprašanje, ki ga zadnje čase zelo pogosto slišim.
Vsi, ki imamo doma najstnika ali še posebej, če imamo doma najstnico, smo si bolj ali manj enotni, da so vsi preveč na telefonu in da je to, da jim vzameš telefon zaenkrat najbolj učinkovita kazen.
Tudi sama se pač na tem področju učim in kot mama se vsak dan soočam s tem, da moram nadzirati čas, ki ga oba otroka preživita na telefonu , tablicah ali računalniku. In vedno se pojavlja vprašanje, koliko je ‘dovolj’. Ne pripadam tistemu delu občinstva, ki zagovarja, da otroci telefonov sploh ne potrebujejo in jim ga zato ne dovolijo, kajti čas gre naprej in mislim, da se temu moramo prilagoditi.
Če se vrnem v svoje otroštvo, ko telefonov ni bilo, smo se pa veliko igrali zunaj, bi verjetno to, da mi ne bi dovolili biti zunaj, pomenilo enako kot to, da otroku danes ne dovoliš imeti telefona. Mogoče bo kdo rekel, da pretiravam, ampak resnično mislim, da se moramo spremembam prilagoditi, sicer nas povozijo. Preberi več “Kako omejiti uporabo mobilnika pri najstniku?”
Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) pričakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.
Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepše in boljše odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti še dodatne bogate izkušnje na področju motivacije, komunikacije in razreševanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljšega odnosa s sabo in drugimi.
V današnjem hitrem načinu življenja se nam pogosto odnosi zdijo samoumevni. Pozabimo na to, da bi vprašali ljudi okrog nas, kako se počutijo, še posebej otroke. In zdi se, da starejši kot so, manj te potrebujejo in ob vsem “džumbusu” pač toliko bolj uživamo v tistih redkih mirnih trenutkih, kdo bi nam lahko zameril? (ah, kako blažen je občutek, ko otroci nekoliko zrastejo in si spet lahko sam na stranišču ;-); ali pa ko ti v soboto zjutraj ni več treba vstati, ker znajo sami prižgati TV, ali pa ko…)
MIHA: Sranje, oči, totalno sit sem te šole!
Še eno ganljivo zgodbo, času primerno, želim deliti z vami. V prazničnem vzdušju, ali pa kdaj drugič, bo marsikdo popival in se nato usedel za volan. In če bo prebral to zgodbo, bo morda naredil drugače. Prosim, naredimo drugače – in delimo to zgodbo!
Dandanes, ko je toliko govora o krizi in o pozitivnem razmišljanju kot rešitev iz krize na drugi strani, včasih postanem že kar rahlo vznemirjena (kar je samo lepši izraz za jezna). Odločila sem se, da napišem nekaj vrstic na temo famoznega pozitivnega razmišljanja – pa obljubim, da ne bom leporečila, ker to ni v moji navadi. Tako da se opravičujem, če ste pričakovali, da vam bom rekla, »samo pozitivno razmišljajte in vse bo v redu!« Ker tega niti slučajno ne bom. Še posebej, ker bi s tem pokazala veliko neobzirnost, če ste po naravi večni pesimist ali pa ste slučajno eden izmed tistih, ki ga je posrkal vrtinec stanja v družbi in ste zadnje čase pod hudimi osebnimi obremenitvami. In če bi se zjutraj 
