Ne morem verjeti, kako hitro bežijo dnevi…, kaj dnevi, tedni! In ko takole ne objavim en mesec, dva, ali celo veÄ, verjemi, da tudi meni že nabija slaba vest.
Da ne delam dobro. Da ne naredim dovolj. Da bi morala na primer danes dopoldne, ko sem posebej naÄrtovala, da bom napisala nekaj vrstic, ostati za raÄunalnikom, namesto da sem odÅ¡la na kavo k prijateljici…
In ko sem samo sebe že mrcvarila, da sem preveÄ zabuÅ¡avala, sem svojo tazadnjo konÄno posedla pred raÄunalnik, in ne mine dolgo, ko na zaslonu zagledam: Preberi več “Slaba vest, da ne narediÅ¡ dovolj…”
Sem mama, žena, samosvoja. Vedno sem si prizadevala za dobre odnose, a predolgo sem od drugih (sploh od moža) priÄakovala, da se bodo bolj potrudili. Priznam, bila sem težka.
Ponosna sem, da sem uspela v zadnjih 9,5 letih zgraditi lepÅ¡e in boljÅ¡e odnose in z iskrenimi pogovori pridobiti Å¡e dodatne bogate izkuÅ¡nje na podroÄju motivacije, komunikacije in razreÅ¡evanja konfliktov. Z individualnimi svetovanji, mentorstvom, izobraževanjem sem že mnogim posameznikom pomagala do boljÅ¡ega odnosa s sabo in drugimi.
Ni me sram priznati; bilo je obdobje v mojem življenju, ko nisem prenesla samote. Enostavno nisem zdržala tega, da sem se v nekem trenutku, okolju znaÅ¡la popolnoma sama. Stalno sem rabila »akcijo«, da se nekaj dogaja in tako sem hitro poklicala to ali ono, tipkala temu ali onemu in obvisela na telefonu. Ali pa buljila v tv ekran. Samo da nisem bila sama s sabo. Sama s svojimi mislimi, ki kar niso utihnile: »SaÅ¡a, spet si zasrala. Spet si ga/jo prizadela, kako si lahko taka?« »SaÅ¡a, a boÅ¡ Å¡e naprej dovolila, da bo Å¡ef tako delal s tabo?« »SaÅ¡a, alo zmigaj se že, pojdi na telovadbo!«, »Hej, SaÅ¡a, sobota je, ostani doma in se danes malo veÄ posveti Eriki. Å e bolje – Romanu!«
UspeÅ¡en banÄnik je svoj dopust preživljal v majhni obmorski vasici. Nekega dne je opazoval ribiÄa, ki je v zaliv prispel z majhnim Äolnom, v njem pa je imel lep ulov tun. BanÄnik je ribiÄa pohvalil in ga vpraÅ¡al, koliko Äasa je potreboval, da jih je ujel. RibiÄ je odgovoril: “Ah, ne dolgo.” In banÄnik ga spet vpraÅ¡a: “Zakaj pa potem niste ostali Å¡e dlje in ujeli Å¡e veÄ rib?” RibiÄ mu je odgovoril: “To je povsem dovolj za potrebe moje družine.” 
Ko sem se pred skoraj tremi leti znaÅ¡la pred koncem zaposlitve, sem se hkrati znaÅ¡la tudi pred svojo najveÄjo odloÄitvijo v življenju. Naj se takoj spet zaposlim ali naj posluÅ¡am svoj obÄutek, da res ne želim sprejeti nove službe in grem rajÅ¡i na svoje? Zares, zares ni bilo lahko. In zares se nisem poÄutila dobro, niti potem, ko sem vendarle ostala doma, brez dela, brez stresa in brez najmanjÅ¡ega pojma o tem, kje in kako se sploh zaÄne z “lastnim poslom”. In kaj zavraga bom sploh poÄela?! (no, to je res vpraÅ¡anje za milijon evrov, ki ga rabiÅ¡ sliÅ¡ati od domaÄih  in prijateljev, Äe pa si Å¡e sam nisi na jasnem, kaj bi sploh rad!) Krasno, zdaj so vsi okrog mene lepo imeli svojo službico, le jaz 
“Nisem odvisna od svoje ure. Seveda se nanjo zanaÅ¡am. Tudi vi bi se, Äe bi Äas merili s Å¡estminutnimi intervali. Vsakih Å¡est minut Äasa, ki ga preživim v pisarni, moram zaraÄunati strankam. Vse se liÄno kategorizira po kosih in zabeleži na raÄunalniÅ¡ko voden urnik… Ko sem zaÄela delati za Carter Spink, me je misel na to, da moram zapisati Äisto vse, kar poÄnem, vsako minuto, rahlo prestraÅ¡ila. Mislila sem si: kaj, Äe Å¡est minut ne bom poÄela niÄesar? Kaj naj napiÅ¡em v tem primeru?… Vendar se sÄasoma navadiÅ¡. NavadiÅ¡ se merjenja svojega življenja v majhnih kosih. In navadiÅ¡ se dela. Nenehnega dela.” (Odlomek iz knjige Gospodinja, da te kap – S. Kinsella)
Nekaj simptomov: